Tokrat smo imeli možnost, da se odpravimo na pot teden dni pred tistim dnem v letu, za katerega celi Osijek dobesedno živi. Za dan, ko je na festivalu Pannonian Challenge BMX dan. V enem samem parku v Panonski nižini je bilo zbranih preko 200 različnih riderjev, kar je rekordno število, od tega nas je bilo BMX riderjev preko 80.

Počasi smo se zbirali tekmovalci iz različnih koncev sveta. Kljub temu, da smo bili na prizorišču že teden dni pred dogodkom, je bilo časa za trening zelo malo, saj so organizatorji nenehno pripravljali park, ga barvali in urejali za veličasten dogodek. Med prvimi tekmovalci smo bili Marin Ranteš iz Varaždina, Michael Beran iz Češke, Avstralec Jack Fahey in jaz, seveda poleg celotne lokalne scene.

Prosti čas med treningi, ki so bili v zgodnjih jutranjih urah in pozno večernih urah, smo si tekmovalci zapolnili vsak po svoje. Moj dan je bil dokaj zanimiv. Vsako jutro sva prišla z očetom v park okoli 8. ure, ko sem se začel ogrevati in pripravljati opremo in kolo za trening. Treniral sem nekje do 12. ure, ko je bilo že precej vroče. Ko sem končal z dopoldanskim delom furanja, sva s fotrom odšla na kosilo v bližnjo gostilno Oliva, ki smo jo riderji dobsedno posvojili. Po kosilu pa je sledil kratek počitek in potem smo se počasi dobili pred parkom, kjer smo se ogrevali z igranjem košarke. Ko so nas spustili v park, smo izkoristili vsak trenutek za spoznavanje objektov in piljenje svojega runa.

V četrtek so se nam pridružili tudi Daniel Dhers, Kostja Andreev, Ryan Taylor in Daniel Juchatz, to so tekmovalci, ki krojijo sam svetovni vrh BMX scene. Petek je bil bolj ali manj dan za počivanje, dan, ko je vladalo napeto ozračje predvsem pri organizatorjih dogodka, saj je bila vremenska napoved zelo slaba. Večer sem preživel s slušalkami na glavi in poslušanju Jimmyja Hendrixa. V svojim mislih sem se še vedno odločal za drugi run, kako naj ga izpeljem. Glede na to, da so nam rekli, da bomo imeli dva runa po 45 sekund + last trick, sem se odločil, da ločim street del od mojega air dela.


Dan tekmovanja

Zjutraj v soboto pa takoj katastrofa, ko odprem oči zagledam dež ... Takoj sva z očetom pogledala vremensko napoved in vse napovedi so bile različne. Nenehno je nekaj pršilo in deževalo, ko si pa pogledal v nebo, je bila ena sama sivina. Po zajtrku sva se odpravila v park, vse je bilo mokro. V pokritem šotoru ob progi so sedeli lokalni fantje, eni so se vozili na kolesu, drugi so nemo sedeli in tretji prav živčno hodili naokoli. To so bili organizatorji. Vsake toliko časa so drug drugemu govorili, vse bo ok.

Mislim, da je bila ura okoli 12, ko je nehalo deževati. Organizatorji so takoj uredili, da so kompletni park pobrisali in nikjer več ni bilo luže na tleh ali na objektih, park je bil zaprt, ker so ga poizkušali osušiti. Končno je začelo pihati in ob 14:00 smo bili že v parku na prostem treningu. Uro in pol kasneje pa smo imeli tekmovalci s Senadom Grošićem sestanek. Ker smo imeli kar precej zamude zaradi dežja, so nam odvzeli en run. Jeeeeee, torej v 45 sec + last trick, naj jaz sedaj stlačim oba runa?!

No ja, kakor koli že, škoda, spremenil sem run in pokazal manj, kot bi lahko. Razdeljeni smo bili v amaterje in pro riderje, kar je tudi logično, saj jaz proti Dhersu in ostalimi nimam kaj praskat. A v naši skupini je bilo vseeno 50 tekmovalcev. Latvijci so bili nepremagljivi, saj bi prvi trije z lahkoto furali v PRO sceni in vsekakor ne bi bili zadnji. Mene je doletela posebna čast, da sem nastopil kot zadnji v tem delu, moji prijatelji iz Osijeka so mi rekli, da je to kot tista češnjica na torti.


Pa začnimo ...

Vse lepo in prav, samo čakati na zaletni rampi, stati na mestu, pred svojo vožnjo sem bil čisto trd, pa ne od strahu ampak ker sem moral biti pri miru. Predno pa se bi moralo začeti, je zopet začelo rositi. Voditelj je pregnal dež, ko se je drl v nebo, naj gre dež stran in da ga bomo riderji pregnali. Vse nas je poklical v park, ko smo na na en, dva, tri vsi naenkrat obračali 180, delali različne trike in se šli “foot down”. He he he he, je delovalo in začeli smo. Čakal sem na ta svoj run in končno sem na vrsti. 45 sec + last trick, mojih 55 sekund je prišlo. Run sem moral kar spremeniti, saj je park resnično velik in z enega na drugi konec potrebuješ kar veliko časa. Z nastopom sem bil kar zadovoljen, a videli bi lahko več, če bi imeli dva. Kakor koli že, super je bilo.

Sledil je premor in končno so bili na vrsti profesionalci. Kaj naj rečem in kje naj začnem, ko sem pa videl na kupu vse in spoznal vse, ki sem prej lahko spremljal le po internetu. Sam sem navijal za Marina, Michaela, Jacka in Kostjo, saj smo se tudi največ družili. Noro je bilo, videl sem realno sliko BMX-a in to je res nor šport. Ko je bil na vrsti Dhers, smo vsi čakali na noro vožnjo in odbite tricke. A ostalo je pri njegovi standardni vožnji. Moji favoriti so kraljevali v parku. Vsi smo se bali za Marina, saj je imel že 14 dni poškodovano ramo in se je šele zadnji trenutek odločil, da bo fural. Kljub poškodbi je Marin dosegel 3. mesto in zaključil tekmo pred Danielom Dhersom, ki je bil na 4. mestu, 2. mesto je osvojil Michael Beran, na prvo mesto je tokrat priskakal Kostja Andreev. Med amaterji so kraljevali Latvijci: 1. mesto Ernests Zebilds, 2. mesto Patriks Viksna in 3. mesto Arturs Pilats. Jaz pa sem zasedel 15. mesto.

2015.pannonian.hr

Na uvodni fotografiji Jaka glede linije v parku in v mislih sestavlja svoj nastop

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 27.08.2015

Vir/avtor: www.mtb.si