Priprava na (pol)maraton – testiranje zmogljivosti tekača

Največja tekaška prireditev pri nas je dobesedno pred vrati in vstopili smo v zadnje obdobje priprav. Tekači bodo na različne načine pričeli fazo zoževanja treninga (angl. tapering), katerega cilj je telo spočiti in hkrati obdržati visoko stopnjo pripravljenosti za tekmovalni nastop; bodisi na 10, 21 ali 42km.

V tem obdobju se marsikdo sprašuje ali je pretekle mesece vadil pravilno, je dosegel svoje cilje v pripravah in bo zmogel maraton odteči v svojem želenem času. Ta vprašanja so še kako na mestu, posebej pri tistih tekačih, ki so vadbi namenili veliko časa in imajo tekaške načrte tudi v prihodnje.

V športni stroki velja, da tekmovalni rezultat ni najboljši pokazatelj športnikove pripravljenosti. Gre za poseben dan, ko je vse drugače. Psihološko stanje športnika namreč vpliva tudi na fiziologijo, na taktične in tehnične odločitve, vse to pa lahko pripelje do slabšega nastopa. Športniki in trenerji se zato pri ocenjevanju kondicijske pripravljenosti zanašajo na različna športna testiranja.

Metoda, ki se pogosto uporablja tako med vrhunskimi kot rekreativnimi športniki, je terenski stopenjski test. Izvajajo ga vzdržljivostni športniki vseh disciplin, tokrat se osredotočimo na tekače. Test je namenjen določanju trenutne kondicijske pripravljenosti, določanju vadbenih območij (t.i. con treninga) ter napovedovanju tekmovalnega rezultata.

Testiranje običajno poteka na atletskem stadionu, kjer tekač v enakomernih presledkih teče vedno hitreje; od lahkotnega teka do največje hitrosti, ki jo lahko vzdrži nekaj minut. Na vsaki stopnji testa izmerimo vsebnost laktata v krvi ter frekvenco srca. Na podlagi teh fizioloških parametrov ter posameznikovega občutka napora lahko precej natančno določimo območja vadbe, ki bodo skupaj z ustreznim vadbenim programom prinesla kar največji napredek v zmogljivosti.

Iz že omenjenega stopenjskega testa lahko dobro ocenimo, kako hitro je tekač sposoben preteči 10, 21 ali 42km razdaljo. Bolj natančno pa lahko tekačevo zmogljivost preverimo z daljšimi testiranji, ki potekajo pri hitrosti teka, ki je blizu tekmovalne. Tedaj želimo določiti t.i. maksimalno stacionarno stanje; hitrost, ki jo bo tekač uspel ohranjati določen čas oz. na določeni razdalji.

Opisan postopek je le ena izmed enostavnejših metod športne znanosti, danes dostopna praktično vsakomur. Znanstveniki preizkušajo in odkrivajo vedno nove načine, kako napovedovati športno zmogljivost. Kljub vsemu pa je tekmovalni dan poseben in marsikdo zatrjuje, da teorija takrat odpove. Sam bi dodal, da se dobra teorija in dobra praksa (skoraj) vedno ujemata.

Srečno na maratonu!

Aleksej Dolinšek, dipl.šp.rek.
trener kolesarstva, kondicijski trener
www.aleksejdolinsek.com

Vir/avtor: