Nekako smo se zataknili med legende slovenskega krosa, ampak nam ni hudega. Zupanov Tina je štafetno palico predal svojemu mlajšemu kolegu Gregorju Mikliču, ki pa si štartne številke na krmilo natika skoraj tako dolgo kot on, od leta 1992. Iz članske konkurence ostaja zapisan kot reprezentant na številnih EP in SP, večkratni zmagovalec slovenskega pokala in … večno drugi na državnih prvenstvih. Je eden redkih, ki so se na slovenski sceni iz mladinskih vrst prebili do veteranskih. Pri masters 1 je bil kar serijski prvak, naslednje leto vstopa že v starejšo veteransko kategorijo. Pa ni le dirkač, je tudi trener pri kamniškem Calcitu za kategorijo U17 in starejše.

Gregor Miklič

Vzdevek: Miki
Kraj: zadnjih 10 let Šenčur, prej Kranjska Gora
Starost: kmalu master 2
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : že 8 let Calcit bike team

Tine: Zakaj si letos prešaltal na trdaka? Si me razočaral …
Grega: Ko sem zaključil kariero, sem si predstavljal, da bom več vozil ture. Ob otroku in službi je časa malo. Delam v gostinstvu, zato so vikendi so zasedeni. Dnevno imam urico, uro in pol časa. A še vedno rad hodim na tekme, proge so kot so in trdak je najhitrejši, zdaj rad odpeljem tudi kakšen vzpon. Kakšen mesec imam Scotta Scale, a že pogrešam sposobnosti Sparka, kakršnega sem vozil pet let.

Bi prevzel mesto selektorja reprezentance?
Ne. Zdajle gotovo ne. Ko sem končal člansko kariero, bi rekel ja. Zdaj za to ni časa.

Kdaj se boš lotil endura?
Najbrž nikoli. Je super disciplina, zelo rad bi jo poskusil, a tekma traja ves dan ali ves vikend. Ker delam čez vikende, to odpade.

mtb.si: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Pred nekaj dnevi, jesen s super barvami, sončna stran, ne prezahtevna trasa, klubski kolegi in kolegice. S Petrovega Brda na Možica.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Z družino v hribih in kosilo v koči.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Fotografiral in lazil po hribih. Kar tudi zdaj počnem, le manj.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
Nobeno v zadnjih 20 letih me ni navdušilo tako kot Cannondale M1000 leta 1993. Vse leto nisem jedel malice v šoli, da sem privarčeval zanj. Najbolj so me navdušili 30 cm dolgi rogovi. A kolo je bilo že tako predolgo, tako da niso bili uporabni. To kolo sem si najbolj želel in najbolj sem užival na njem. Spal sem z njim, navezan sem bil nanj. Imel sem ga dve leti.

Tvoje prvo kolo?
Imenoval se je Pro Style, tajvanski izdelek, kupili so mi ga starši in sem bil zelo žalosten. Zavore že v rosi niso delovale, pa še ovalnega zobnika ni imel, kot si ga imeli takrat vsi. Kakšne tri leta sem ga vozil, do Cannondala. Na prve dirke pa sem šel s Checker Pigom, ki mi ga je posodil Dejan Košir.

Tvoj vzornik?
Zdaj jih nimam, najbrž sem že star, bil pa je Marjan Jauk. V mladih letih je bil zame bog. Ko je bil na štartu, je bil poseben občutek. Še danes je hiter.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Vsak, ki se odloči za kolesarstvo in ne sedi doma, nekaj obeta.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ko mi je težko, si ponavljam Srečkotovo modrost iz Alan Forda: Brdo postaje ravnica, a ravnicom se leti!

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Mislim da 2012 na enem od skokov s Štefanje Gore, ko sem si natrgal stegensko mišico. Še po treh letih ni v redu, pri teku me opominja.

Naslednjič pa … ostajamo med XC legendami, a se selimo izven meja domovine.

Preberi še:
Na verigi: Tine Zupan

Uvodna fotografija je z omenjene nedavne ture, foto “nekdo” z Mikijevim aparatom


Objavljeno: 03.11.2015

Vir/avtor: www.mtb.si