Špela Škrajnar nas je malo presenetila z izbiro kolesarja, ki je bil na gorskem kolesu le eno seozno in to v prejšnjem tisočletju. Svojega so-zmagovalca maratona Franja. Seveda nismo ugovarjali.

Serijski amaterski svetovni prvak v cestnem kolesarstvu in poklicni revirni gozdar Igor Kopše je zanimiv mož. V navezi s tem, da je zmogljivosti svojega telesa na specialki ob službi in družini pognal do popolnosti, rad tudi pove kaj o svoji prehranjevalni filozofiji (video je na dnu). Povsem v drugo smer naprimer od Uroša Miklja, ki smo ga spoznali v jesenskem intervjuju. 

Igor Kopše

Vzdevek: Navadno kar Igor. Kar nekaj ljudi me pozna tudi pod internetnim vzdevkom Heligo.
Kraj: Ptuj
Starost: 41
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu ... : Tuš team


Špela: V amaterskem cestnem kolesarjenju si dosegel praktično vse, kar se da doseči. Kaj je tvoja največja motivacija?
Igor: Trenutno me vleče naprej misel na SP v Avstraliji. Tega kontinenta, dela sveta, še nisem videl, doživel. Zdi se mi tudi, da če ne izkoristim trenutne situacije, akumulirane stopnje pripravljenosti, da se mi bo podobna priložnost le stežka ponovila. Sicer pa moram priznati, da mi je vedno težje. Ne morem prezreti dejstva, da se moje telo stara. Vedno težje mi je priganjati telo do skrajnih zmožnosti, ki jih ponuja prirojen geno-morfo potencial. Pa telo morda še ni tak problem, kot je problem psihološki strain, ki ga zahteva lovljenje limite možnega. Z leti se človek utrudi. Drugače mi je ostalo tudi še nekaj manjših dirk, ki jih še nisem dobil oziroma res dobro odpeljal, kot npr. 1 h kronometer, saj sem vedno naredil neko napako v pripravi. To so manjši cilji, ki me še motivirajo.

Kako združuješ službo, družino in treninge?
Vedno težje. Starejši kot sem, vedno bolj me utrudi moje redno delo v službi in še priganjanje na kolesu popoldne. In takoj zatem, bolj kot otroci rastejo (imam tri), bolj me rabijo. S tem mislim, da rabijo očeta, steber ki ga gledajo, ki ima energijo da se jim posveti, ne razdražljivo ali brezvoljno rastlino na kavču pred TV. Jaz pa vedno bolj utrujen ... Šment, nekaj bo treba spremeniti.

Te kdaj zamika tudi gorsko kolo?
Nimam gorskega kolesa. Sem ga imel, pravzaprav, ko sem pri starosti 33 let odkril kolesarstvo, sem ga ravno na starem 15 kg težkem cro-mo-liju. Ampak na MTB sem bil le prvo leto. Takoj ko sem presedlal na cestno kolo, se nisem več usedel nazaj. Zanimivo je, da si ga včasih zaželim, a nikoli ne naredim koraka, da bi si ga kupil. Vedno mi nekaj zmanjka. Največkrat je to čas, ker z MTB rabim 10 km do prvih gričev v Halozah in lepe gozdne vlake.


mtb.si: Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Lep dolg maraton, z razgibano klasično traso v veliki skupini, ki se manjša, manjša in samo manjša ...

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Sobota. Sončno jutro. Kava z ženo, sobotno Delo, nato še ena kava. Zatem nekaj sproščenih ur dela v kakšni mlajši razvojni fazi gozda. V kakšni lepi gošči ali letvenjaku. Tam nato res sprostim glavo, uživam. Popoldne z otroci in knjigo na bazenu. Zvečer kjniga.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?
Ufff ... zanesljivo bi bil preokupiran s čim drugim. Karkoli. To je v naravi. Če si deloholik, si deloholik. Samo vprašanje toka dogodkov v življenju je, kam slej ko prej usmeriš svojo energijo.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Zanimivo, najljubši mi je bil tisti, ki sem ga dobil sponzorsko. Specializedov S-works SL4 v številki 56. Sprva so mi bila ta kolesa grda. Z izrazito podrto geometrijo so me spominjala na tiste do skrajnosti izrojene nemške ovčarje z displazijo kolkov. A ko sem ga začel uporabljati, sem hitro spremenil mnenje. Z nekaj svojimi dodatki, kot npr. krmilo in sedež, je bil bomba. Res bomba. Združeval je nezdružljivo. Kot celota zelo lahek, trd ko kamen v gonilnem ležaju, vodljiv kot bi bil na tračnicah, a na sedežu mehek kot kakšno vzmeteno kolo. V črni je bil še posebej lep.

Tvoje prvo kolo?
Cro-moly MTB znamke Marin. Leta 93'. Model Bear Valley, če se še prav spomnim. Tistega sem prešvercal še iz Italije, kupljenega pri Čuku v Stari Gorici, ko se pri nas še nismo povsem osvobodili sivega duha socializma.

Tvoj vzornik? Kaj vem.
Med upokojenci Jens Voigt. Med še aktivnimi Fabian Cancellara.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
MTB scene žal ne poznam. Na cesti pa mislim, da je kar obetaven mladi Luka Sagadin. Če se bo razvijal tako naprej kot se dosedaj, bo o njem slišati še veliko.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Razmišljaj pozitivno, testiraj negativno. Never give up.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Brez dvoma prometna nesreča letos, točno 8 tednov pred SP na Danskem, ki se je končala z zlomom ključnice in dvema počenima vratnima vretencema.

Tudi naslednjič ostajamo na Štajerskem.

Preberi še
Na verigi: Špela Škrajnar

Na uvodni fotografiji Igor na sredini po zmagi na maratonu Franja 2015, iz Igorjevega arhiva


Objavljeno: 02.12.2015

Vir/avtor: www.mtb.si