“Čeprav Andrej prihaja s cestnega področja, pa je vsekakor človek in športnik, ki si zasluži mojo nominacijo,” se je ob ne prav mtb izbiri naslednjega uspešno izgovoril Jože Zupančič. 

Poznaš občutek, ko sedeš na kolo in se ti zdi, da bi lahko pedala vrtel v neskočnost, čez hribe in doline? Andrej Zaman ga pozna zelo dobro, lahko bi rekli, da okoli tega gradi svojo življenjsko filozofijo. Uspehe je nizal tudi v tekmovalnem ultrakolesarstvu, a prava poslastica so zanj breveti in ultra/ekstremne kolesarske preizkušnje brez podpore. Na otovorjeni jekleni špecjalki, tudi preko kakšnega makadama. Dolenjski Wajduc/wajduski Dolenjec bo letos obrnil petdesetico … in ušpičil nekaj ubrisanega.

Andrej Zaman

Vzdevek: Many
Kraj: Dobravlje (pri Ajdovščini)
Starost: 49
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu ... : ŠD Randonneurs Slovenija, ŠD BIK.SI


Jože: Vse, kar počneš, praviš da počneš zaradi tega, ker v tem početju uživaš. Kako lahko navadnim smrtnikom razložiš, da je štirindvajset in več urno kolesarjenje res uživanje?

Andrej: To je preprosto, ampak le pod pogojem, da si to res želiš. Torej se vsedeš na kolo in se pelješ. Ne kompliciraš. Čez kak dan ali dva vprašaš, kje si, koliko je ura, kateri dan je in ko to izveš, greš naprej.

Ok, tole je bilo malo v hecu, ampak v vsakem hecu je nekaj resnice. V tem početju je treba videti smisel. Videti moraš cilj. Kaj sploh hočeš s tem doseči? Premagovanje lastnih mej v najrazličnejših vremenskih pogojih (dež, mraz, megla, vlaga, vročina, slabe ceste, otežkočena oskrba, …) je tisto, kar me pri vsem tem privlači in vleče naprej. Pa v glavi je treba imeti pošlihtano. Če ni, je fizična pripravljenost nepomembna, saj ob prvi resni krizi odnehaš. Pri meni je beseda “odstop” izginila iz besednjaka. Ko sem se pred leti začel ukvarjati z ekstremnim kolesarstvom, sem bil bolj tekmovalno usmerjen. Šestkrat sem bil na Dirki okoli Slovenije (trikrat solo in trikrat v mešanih dvojicah s Tanjo Kavčič iz Solkana, s katero sva v tej konkurenci dvakrat tudi zmagala). A že pred tem in med tem sem se veliko udeleževal netekmovalnih ekstremnih kolesarskih preizkušenj (brevetov; razdalje so od 200 do 1000 in več km, nekateri tudi preko 2000 km) in v nekaj letih prevozil vse najdaljše in najtežje v Evropi. Na brevetih je zmagovalec vsak, ki pride v cilj. Ker ne gre za tekmovalnost, pride do izraza medsebojna pomoč, sodelovanje, tovarištvo in sklepanje novih znanstev in prijateljstev. Še posebej takrat, ko je razdalja 1000 in več km, kar traja več dni. To je tista prava čista uživancija. In tako kar naenkrat ugotoviš, da imaš vedno nove in nove znance in prijatelje po celi Sloveniji, Evropi in ostalem svetu. To je tisto, za kar je vredno živeti.


Andrej, lansko leto si prekolesaril za moje pojme nepredstavljivo razdaljo. Ko smo te pričakali nekje na sredini poti pred novomeško Qulandijo, si bil še zelo svež. Lahko prosim na kratko poveš, kakšne vrste maraton je to bil in kako za vraga človek zmore tako traso?

Torej na kratko? Težko bo prav na kratko, ampak poskusiva. Ni šlo za maraton, šlo je za pravo dirko. The Transcontinental Race (TCR) je najdaljša in najtežja kolesarska dirka v Evropi, ki je vsako leto daljša in težja. V 2015 je bila tretja izvedba te dirke vseh dirk, start je bil 25.7. opolnoči, vodila pa je iz Geraardsbergna (Flandrija, Belgija) do Istanbula v Turčiji. Pravila so enostavna: solo vožnja, nobene pomoči tretje osebe, štiri kontrolne točke (prelaza Mt. Ventoux v Franciji in Assietta v Italiji, Vukovar na Hrvaškem in Lovčen v Črni gori), vso ostalo traso si vsak udeleženec izbere sam. Vsak tudi sam zase poskrbi glede oskrbe s pijačo in hrano, pa glede počitkov, … Moje kolo je s prtljago vred tehtalo preko 30 kg. Pa sem imel s sabo imel le nekaj dodatnih oblačil, opreme in rezervnih delov.

Na startu nas je bilo 175 udeležencev iz celega sveta (moški in ženske v solo konkurenci ter nekaj parov), med njimi pa prvič tudi slovenska predstavnika, poleg mene še in Boris Pupič iz Črnomlja. Naju z Borisom je pot vodila skozi 12 držav, prevozila pa sva 4337 km z okoli 40000 višinskimi metri. Najtežji del poti je bil Assietta, 40 kilometrski odsek od Sestriera do Meane di Susa v Italiji, kjer gre za staro vojaško, makadamsko, kamnito in deloma blatno cesto, z osmimi prelazi, strmimi vzponi in spusti in najvišjo točko 2472 metrov visoko, kar je bila tudi najvišja točka te dirke. Skozi vso dirko smo imeli močan nasprotni veter, nekaj dežja in predvsem pa veliko vročino, ki je proti cilju presegala 40 stopinj. Poleg tega smo se udeleženci srečevali z napadalnimi pastirskimi ali potepuškimi psi, obupno slabimi cestami v goratem delu Albanije in prometnim kaosom v valoviti in zelo vetrovni Turčiji, kjer je bil glavni cilj preživetje med nešteto tovornjaki.

Vse udeležence je pot malo pred polovico vodila tudi skozi Slovenijo. Tako sem se v Dobravljah peljal prav mimo svojega doma, a se tam, glede na pravila dirke, nisem smel ustaviti. Kot rojen Novomeščan sem si seveda pripravil traso skozi Novo mesto, kjer ste me pri Qulandiji pričakali starši, brat z družino in nekaj prijateljev. Moj cilj na tej dirki je bil edino in izključno prihod v cilj, ne glede na uvrstitev, s katero se nisem obremenjeval. Način vožnje, postanke in spanje (večinoma sem za nekaj ur zaspal na klopeh ali na tleh v manjših avtobusnih postajah, le izjemoma v kakem zaprtem prostoru) sem temu prilagodil do potankosti. Težav s psihično in fizično pripravljenostjo nisem imel, saj sem na obeh področjih dobro pripravljen. Bila pa so obdobja kriz. Cilj sem dosegel po 15 dneh, 7 urah in 45 minutah, kar je pomenilo 32. mesto od 75 moških, 1 ženske in nekaj dvojic, kolikor nas je prišlo v cilj. Boris je prišel v cilj 12 ur za mano.

Pa še nekaj. Praviš, da sem bil na polovici poti zelo svež. Zanimivo. Takrat sem bil sedmi dan na poti, za mano je bilo že skoraj 2000 prevoženih km. Ampak tisto jutro, nekaj ur prej, sem bil fizično popolnoma sesut. Večer prej sem v hudem neurju (pihala je nasprotna burja s hitrostjo preko 100 km/h) prišel v Ajdovščino, ki je 5 km od mojega doma, se dobil s prijatelji in se odlično počutil. Prespal sem v ajdovskem hotelu in takoj, ko sem prišel v sobo, se me je lotila ena grozna utrujenost. Tudi zjutraj skoraj nisem bil sposoben niti hoditi. Pa me je takoj čakalo 16 km vzpona in v Ljubljani sem se ustavil tudi pri sodelavcih. Takrat sem se počutil boljše, ampak na tistih slikah sem obupen. Vendar se je v tistih nekaj urah vožnje do Novega mesta vse spremenilo. Očitno je tista kriza enkrat morala priti, saj potem do cilja nisem več imel omembe vrednih težav z utrujenostjo.

O dogajanju v zadnjih 70 km si lahko preberete na andrejzaman-many.blogspot.si.


Verjamem, da te srce in tvoje telo vabita naprej, višje. Lahko kaj poveš o tvojih izzivih, kaj te trenutno najbolj okupira, kakšni so načrti za letos?

V preteklih sedmih letih sem prevozil 19 dirk ali brevetov, ki so bili daljši od 1000 km. Sem neuradni lastnik slovenskega rekorda z največ prevoženimi kilometri na brevetih v koledarskem letu (2014; 12053 km) in solastnik slovenskih rekordov za najdaljši prevožen brevet (Italija, 2014 in 2015; 2200 km, obakrat skupaj z Borisom Pupičem) in prevoženo najdaljšo dirko v solo vožnji, brez spremstva in tuje pomoči (4337 km, TCR 2015, skupaj z Borisom Pupičem).

Morda se sliši neverjetno, a leta 2014 sva s Tanjo Kavčič v dveh mesecih od sredine junija do sredine avgusta prevozila trikrat 600, trikrat 1000 in en krat 1200 km po Sloveniji, Franciji, Italiji, Švici, Avstriji, Hrvaškem in Srbiji, eno težje od drugega, vse res ekstremno in v najrazličnejših vremenskih pogojih. Še bi lahko našteval in iz vsake od dosedanjih preizkušenj bi lahko nastala knjiga.

Cilji v 2016? Leto 2016 je zame leto za čisto petico. To pomeni, da bom oktobra napolnil 50 let in za tako obletnico je treba narediti nekaj ubrisanega. V življenju je že tako, da je treba iskati vedno nove izzive. S tem se mu da dodano vrednost. Po TCR me zanimajo le še ekstremne preizkušnje, ki jih vozim sam, brez spremstva in zunanje pomoči. Bikepacking varianta. Od res ekstremnih preizkušenj nameravam konec aprila (če bodo vremenske okoliščine glede prevoznosti alpskih prelazov to dopuščale) prevoziti okoli 1900 km dolg brevet L'Altro PBP, ki gre od kraja Pinerolo (v bližini Torina, Italija) do Barcelone v Španiji in nazaj. Ampak to bo le ogrevanje za nekaj daljšega in težjega. 4. junija nameravam biti na startu 4400 milj (preko 7000 km) dolge preizkušnje Trans Am Bike Race v ZDA od Astorie v Oregonu do Yorktowna v Virginiji.

Gre za eno najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, na kateri tudi še ni bilo slovenskega predstavnika. Pravila so enaka kot na TCR, le da je tu trasa določena in ni vmesnih kontrolnih točk. Torej solo vožnja in nobene pomoči tretje osebe. Trasa pelje v območje grizlijev v Yellowstoneu, najvišja točka je 3518 m nad morjem v Skalnem gorovju, v drugi polovici je več ravnine, en tak neprekinjen odsek je menda dolg 330 milj (preko 500 km), … Tam so težje možnosti oskrbe, saj je ob poti manj civilizacije, ki je bolj oddaljena ena od druge kot v Evropi. Tudi spanje na tleh nekako ne pride preveč v poštev, saj je tam menda strupeno vse kar leze, … Torej bo, poleg psihične in fizične priprave, zelo pomembna logistična priprava. Gre torej za velik izziv. Komaj čakam na to čisto uživancijo in da se začne nova pravljica.


mtb.si (po meri): Kako blizu ti je gorsko kolo?
Z gorskim kolesom se v bistvu srečujem manj, kot bi si želel. Vožnja z njim ima popolnoma drugačne zakonitosti kot s cestnim. Gorsko kolo uporabljam pozimi, ko s cestnim ni varno iti ven, dvakrat sem z njim nastopil tudi v štafeti na kros triatlonu na Vogrščku.

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Kjerkoli, le da traja in traja. Najraje nekje, kjer še nisem bil. Daleč od doma. Kjer sem sam. Kjer moram sam rešiti vse težave, ki nastanejo. In ne glede na vremenske okoliščine. Vsaka taka tura je nepozabna in vsaka s sabo prinese vedno nove in nove dogodivščine. Ja, to je to.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
V bistvu ga ni. Še najboljši približek je celodnevni tek po hribih (trail).

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?
Ne vem, pri takem tehnološkem razvoju je vprašanje, kaj vse bomo doživeli v času našega življenja.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu?
All City Macho King je krom molibden cestno kolo, ki ima nekaj specifik. Po komponentah so mi ga sestavili v Kolesarskem butiku Pici Bici v Ljubljani, med drugim pa ima dinamo in luč, USB priključek, tubeless pnevmatike širine 28 mm … Ne zamenjam ga za nobeno karbonsko ali alumnijasto kolo. Sestavljen je bil za TCR in res se je obnesel. Tudi na Trans Am bom šel s njim.

Tvoje prvo kolo?
Ne vem, verjetno sem imel kakšnega prej, ampak spomnim se ponyja, s katerim sem se podil v otroških letih.

Tvoj vzornik?
Nimam ga. V mladih letih, ko sem se ukvarjal z atletiko, sem imel vzornike, ki pa so kasneje vsi padli na dopinških testih, ali pa so imeli tako neverjetne rezultate, da jim še sedaj po več kot 30 letih težko kdo parira, ženske so izgledale kot moški, … Enako je bilo pred leti s kolesarskimi idoli. Zdaj nimam nobenega.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Ga nimam in ga ne vidim nobenega. Ekstremno kolesarstvo v bikepacking izvedbi (solo vožnja, brez pomoči drugih) je tako težko, da se sicer pojavljajo mladi, a hitro poniknejo. Tej zvrsti kolesarstva je potrebno nameniti zelo veliko časa. Tudi treningi so specifični. Ker boš na preizkušnji sam, moraš tako tudi trenirati. Torej obtežen s prtljago, orodjem in rezervnimi deli. Tudi breveti niso enostavna zvrst kolesarstva. Veliko jih sicer vozi brevete, zelo malo pa jih vztraja več let.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Ta nasvet je moj in plod lastnih izkušenj. Do čiste uživancije je veliko ovir. Naj te ne ustavijo in z vsako, ki jo premagaš, si močnejši, trdnejši in bolj prepričan, da ni sile na tem svetu, ki te lahko ustavi. Nič ni nemogoče! Zato bodi pozitivno predrzen in stalno išči nove izzive ter premikaj svoje lastne meje, da s tem daš življenju dodano vrednost. Upaj si in nikoli ne obupaj, naj bo meja le nebo!!!

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
TCR 2015, Bosna, ozka cesta, vzpon iz Foče proti Tjentištu in dolini reke Sutjeske (tam so ob cesti še vedno opozorila “Pazi mine!”). Zgodaj dopoldne, postaja toplo, ustavim se, slečem odvečna oblačila in … Spet zajaham kolo, se poženem, zapnem desni čevelj v pedal, levi pa nikakor ne gre. In padem kakor sem dolg in širok na desno, kjer je menjalnik. Niti ne študiram, če je z mano vse v redu. Kolo je važno, brez njega ne morem nadaljevati. Po hitrem pregledu ugotovim, da je menjalnik zvit in da ne morem uporabljat najlažjih prenosov. Od tam pa do cilja je bilo še kakih 1600 km. Kolesarskih servisov v tistih krajih seveda ni. Pa tudi v Črni gori, Albaniji, Grčiji in Turčiji, ki so me še čakale do cilja. A to me ni zmotilo, saj sem razmišljal, da je že bolje tako, kot pa če bi se menjalnik zlomil in bi moral končati z dirko. Do cilja sem tako vse klance prevozil na težje prenose. Nisem imel omembe vrednejših težav.

S kom nas bo v naslednjem členu verige presenetil Many?

andrejzaman-many.blogspot.si

Uvodna fotografija Uroš Hočevar/Delo za tale prispevek, ki je tudi na delo.si 
Spodnja fotografija Pici Bici




Objavljeno: 05.01.2016

Vir/avtor: www.mtb.si