Dejana poznam celih šestindvajset let. Prvič mi je pokazal, kaj pomeni intervalni trening. Bilo je konec februarja 1990, v snegu. Bilo je brutalno, vsaj zame. Parkrat na Toško Čelo, skoraj do bruhanja. Sam sem umiral na obroke, on je bil pa “žival”. Leta 1992 je postal prvi državni prvak v gorskokolesarskem krosu.

Najine poti so se do danes še nekajkrat prekrižale, tako v servisu, ki ga je imel v Črnučah, kot na dirkah. Kasneje le še v trgovini in servisu pri stari tobačni tovarni. Potem je izginil kot kafra. No, ne dobesedno, a iz kolesarstva, tistega tekmovalnega, se je umaknil in izzive iskal v vožni s kajaki in kasneje tudi v jadranju. Nikdar pa ni opustil svoje primarne dejavnosti, servisiranja koles. Le to je postopoma nadgrajeval in v novo zgodbo, kot pravi odkar se je preselil v nove prostore na Celovški cesti v Ljubljani, vpeljal tudi popravilo karbona. Izkušnje in delo z najrazličnejšimi vlakni v navtiki je združil v popravilo karbonskih okvirjev. Še dandanašnji se raje sprosti nekje na Jadranu, med jadranjem ali pa veslanjem, kot pa na kolesu. Saj ga še vedno spremlja poškodba iz leta 1994.


Uroš: Čas hitro beži, kako kaj pokal? Ima še kakšno vrednost?
Dejan: Pokal ima še vedno vrednost. Če ne drugače, vsaj toliko, kot je težak. Ja. So lepi spomini. A vendar. Bili smo nekakšni začetniki in vse oziroma skoraj vse je bilo v samoorganizaciji, v lastni režiji, tako servis kolesa, rezervni deli, trening. V bistvu je bilo neke vrste pionirstvo. Po dirki po navadi kolo ni delalo kot je treba, pač material, razmere ... ampak tisto, kar je najvažneje, bil je moštveni duh, bili smo prijatelji. In vrednost pokala je bolj kot ne vrednost nečesa drugega. Tega, da smo kot družba takrat zelo dobro funkcionirali.



Prvi stik z gorskim kolesarstvom?
Rezultat je bil splet okoliščin. V osnovi sem bil cestni kolesar, a sem okusil gorsko kolesarjenje že med leti 1986 in 1987, ko sem z Martinom Hvastjo prvič odkrival lepote hribov na nekoliko drugačnem kolesu. Njemu in bratu je oče kupil gorski kolesi okoli leta 1985. To so bila res čuda tehnike. No, malo heca. V bistvu so bila na nivoju Rogovega Horizonta, če primerjamo z današnjim časom, seveda. In moj prvi gorskokolesarski podvig je bil, ko sva se z Martinom odpravila na Lubnik. Takrat sva oskrbniku povedala, da sva se pripeljala s kolesi in naju je, misleč da se delava norca z njega, skoraj skloftal. V glavnem, tako opremljenega kolesa skoraj zagotovo ne bi sedaj svetoval ali prodal nikomur, tudi če naredi samo 500 kilometrov na leto. Takrat pa je bila to vesoljska tehnologija.

Kako si se srečal s tekmovanji v gorskem kolesarstvu?
Leta 1991 sem imel zaradi zimskih treningov hudo poškodbo hrbta in so mi povedali, da ne bom več sedel na cestnem kolesu, na gorskem kolesu pa sem našel položaj, kjer sem se nekako znašel in me poškodba ni pretirano ovirala. Treningov sem bil navajen, le malo sem si jih prilagodil glede na razmere in vzljubil ta šport do te mere, da sem pričel tekmovati.

Prvo gorsko kolo.
Ganna! To je bil italijanski bicikl, mislim da leta 1989.

Potem pa Wheeler, kajne?
Ne, bilo jih je še nekaj vmes, po moje trije. Tudi Wilier. Z njim sem tudi zmagal svojo prvo gorskokolesarsko dirko. Vmes pa še ena zgodba. Ko sem si leta 91 poškodoval hrbet, sem veliko hodil plavati in vmes so mi ukradli kolo. Bil sem na bazenu in kolo je zamenjalo lastnika. Ampak … vmes ga je našel bratranec Andreja Dekleve, Omar.

Tvoja prva zmaga na gorskem kolesu je bila?
Prva dirka, ki sem jo zmagal, je bila na Pokljuki. Prišla je celotna prva ekipa članov kranjske Save. Seveda so mislili, da bodo pobrali vse nagrade. Pa je bil drugi za menoj cirka 10 do 12 minut. Sicer ni bila ta težka Pokljuka, tista, ki je imela cilj po klancu navzdol, a vseeno. In še prednji menjalnik mi ni delal ter sem vmes ustavljal in na roke prestavljal. Je pa tudi res, da takrat ni bilo na startu celotne gorskokolesarske srenje. Vseeno zanimivo in lep spomin.

Spomin na 1992 in državno prvenstvo.
Dirkali smo na polno, z Jaukom sva ga dobro “žgala” in tam na dirki so nekateri krajšali progo. Z Marjanom sva pospešila, nato se mu je strgala veriga. Posodil sem mu ključ za verigo in pomagal. Nato pa v lov za ubežniki. No, tistimi, ki so malo goljufali, in kmalu sem jih ujel ter prehitel. Dirka je bila za tiste čase naporna in ja, naslova sem se zelo veselil. Če sedaj pogledam nazaj, lepo je bilo.

Kaj pa rivalstvo z Marjanom Jaukom?
Ha ha, Marjan. Po moje je tolikokrat odstopil ravno zaradi tega, ker je nenehno “šraufal” kolo. In potem so bile same okvare. Drugače pa sva bila dobra prijatelja. Edino njegov pogled na trening, ki je bil mnogo bolj drugačen kot moj, mi nekako ni šel v kontekst. Ni imel mere. Tudi če smo se zmenili, da gremo na bolj kot ne izlet, oziroma uživati na kolesih, je šel Marjan vedno na polno! Saj ga razumem, oziroma sem ga razumel. Če delaš na polno, potem pridejo tudi rezultati. Mi pa smo bili bolj kot ne včasih tudi uživači.

Koliko časa si vztrajal v slovenskem tekmovalnem cirkusu?
Leta 1993 so se zopet pojavile težave s hrbtom. Še vedno sem obiskoval dirke, a ne več tako kot prejšnji dve sezoni. Rezultati niso bili več tako dobri, bolj kot ne sem se zabaval. Nato sem nekaj dirkal še v začetku sezone 94, nakar sem imel zelo hudo poškodbo noge, te še danes ne čutim od kolena navzdol. Tako se je končalo moje dirkanje, se pa še vedno z veseljem odpeljem s kolesom uživati, če mi le čas dopušča. Je pa res, da zaradi sanacije poškodbe med leti 1994 in 1998 nisem sedel na kolesu. Če povem po pravici, se tudi če ne bi bilo tega z nogo, najverjetneje resnega dirkanja ne bi šel več.


Dejan pravi, da med kolesi ne dela razlik. Kolo je kolo. In vsako mora biti deležno enakega truda.

Kako aktivno spremljaš slovensko tekmovalno gorskokolesarsko sceno?
Povem po pravici?

Seveda!
Tekmovalne scene nisem želel spremljati od takrat, ko smo bili s podjetjem Kastelic in Zevnik eden izmed pokroviteljev slovenskega pokala. Takrat sem se zaradi odnosa kolesarske zveze oziroma odbora za gorsko kolesarstvo popolnoma distanciral, ker so pač na podelitvi povedali, da so nagrade s strani kolesarske zveze in ne pokroviteljev, med katerimi sem bil med večjimi. Omenjeni nismo bili niti z besedo. Predvsem pa je zelo žalostno, da se nas, ki smo orali ledino slovenskega gorskega kolesarstva, ne spomnijo niti z vabili na kakšne prireditve, morda na dirke, recimo na kakšno državno prvenstvo. Zdi se mi, da bi bilo z njihove strani plemenito dejanje, sami pa bi bili počaščeni. Edino Andrej Dekleva se je z vabili nekajkrat spomnil name. Takrat sem se s slovenskega tekmovalnega gorskega kolesarstva popolnoma umaknil. Tudi kot gledalec!
Razmere so sedaj drugačne. Vidim, da se mnogo bolje dela in tudi organizacija je na mnogo višjem nivoju. V bistvu bi šel sedaj z veseljem pogledat kakšno dirko.

Na uho so mi prišepnili, da pripravljaš neko presenečenje za jubilejno 25. državno prvenstvo v gorskokolesarskem krosu?
No, najprej se moram še dogovoriti z odborom za gorsko kolesarstvo. Če bodo seveda odobrili. Bo pa, po moje, zelo lepa praktična nagrada. Gre za unikatno ročno delo mojega podjetja Servis koles Kastelic.

Tvoj druga kolesarska pot. Kot serviser si začel najprej delati za Funsports, nadaljeval samostojno. Se s Črnuč preselil na legendarno lokacijo na Tobačno, nato si imel trgovino na Celovški, pa zopet nova zgodba na stari lokaciji pri Tobačni. In sedaj praviš, da gradiš zgodbo zopet na novo in sicer tukaj na Celovški. Dolga kilometrina, približno toliko kot je minilo od prvega državnega prvenstva, kajne?
Ha ha, kot serviser sem začel delati že pri desetih letih doma v kleti. Imel sem pač to prednost - po navadi je sicer obratno, da je oče tisti, ki otroka navduši nad “šraufarijo” - da je moja mama dolga leta delala v tovarni Rog. Najprej je bila varilka, kot sem izvedel kasneje, je bila tudi med najboljšimi varilci, no jaz pač ne znam tako dobro variti. Zaradi zdravstvenih razlogov so jo premestili v proizvodnjo. Dala mi je zelo dobre osnove, kar se tiče sestavljanja obročev, montaže, centriranja in to po tisti stari šoli. Rad se pohvalim, da je to klasika, ki je ne moreš spreminjati. Prvi obročnik sem sestavil pri enajstih letih in s tem rasel naprej.
Drugače se je moja prava serviserska pot začela v Funsportsu. Lahko povem, da so med leti 1992 in 1996 skoraj vsi Cannondali, ki so bili prodani v Sloveniji, šli iz škatle skozi moje roke v trgovino in tudi prvi servisi ter nadaljnje servisiranje le teh je bilo po večini moja domena. Imel sem sicer sodelavce, a so mi pomagali bolj kot ne pri servisu ostalih znamk koles. Ponosen sem na to, da sem dejansko stal za vsakim kolesom, ki sem ga sestavil in ga tudi kasneje vzdrževal.
Lani se mi je zgodilo, da me je poiskala neka stranka, ki pri meni ni bila že od leta 1995, ko sem bil še v Črnučah. In v zadnjih desetih letih se mi je večkrat zgodilo, da so me stranke, ki sem jim servisiral kolesa še v Funu, poiskale in mi zaupale svoje kolo.

Legendarna Tržaška, lahko bi rekli delavnica z dušo. Spomini?
Prostor na Tržaški je sicer bil zanimiv in prijeten, a je imel slabo lokacijo in dostopnost. Sedaj se na Celovški počasi trudim postaviti novo zgodbo. Imamo izkušnje, imamo znanje in imamo tradicijo. Sedaj smo vse skupaj nadgradili še s popravili karbonskih okvirjev, le to sem zadnji dve leti bolj kot ne preizkušal ter se izpopolnjeval. Kot novost uvajamo tudi to, da na območju Ljubljane pridemo iskati kolesa tudi na dom. Zraven pa bom vsekakor ušpičil še kakšno neumnost, v pozitivnem smislu seveda.



Cilji in koraki naprej?
Cilj mi je vsekakor, da ostanemo servis, ki popravlja vse vrste koles, ki ne dela razlik med slabimi in dobrimi ter dragimi in poceni. Vsako kolo je potrebno temeljito popraviti in se mu posvetiti z enako mero. Predvsem pa mora biti vsako kolo enako dobro popravljeno. Sem pa tudi takšne “sorte”, da se poglobim tudi v kakšno stvar, ki bi lahko bila že za v smeti in jo ne glede na porabljen čas skušam obuditi nazaj med žive. Po domače lahko povem tudi takole: ko rečem, da je kos oziroma del za stran, potem je res. Ker če ga jaz ne bom zrihtal, potem ga ne bo nihče. In na žalost je to kruta realnost, saj bi marsikdo po petih minutah obupal, namestil nov del in to je to. Jaz pa gledam na te stvari drugače.

Dejan hvala za pogovor in naj se tvoja kolesarska pot nadaljuje v enaki prestavi, ali pa “šaltaj” še eno nižje in pospeši!

Fotografije UL in AD


Objavljeno: 23.03.2016

Vir/avtor: www.mtb.si