Tastari smo že govorili, da bi bilo treba enkrat odpeljati Fruškogorski maraton na Fruški gori, ki se pne več kot 400 m nad Novim Sadom na južnih obronkih mesta onkraj Donave. Je najstarejši maraton na območju bivše Jugoslavije. Da, Srbi so tu premagali nas in Hrvate. Saj smo ga imeli, Trnovski maraton na Črnem Vrhu, še nekaj let prej, a je zamrl. O tem več kdaj drugič.

Prvič so ga “izvedli” daljnega leta 1992 in to tako, da ga je med tekaškim maratonom opravila še osmerica lokalnih “brdsko-biciklističkih” pionirjev. Od leta 1993 ga prireja klub Fanatic iz Novega Sada. Tri trase so letos merile 27, 50 in 70 km.

Pa se je letos končno opogumil Calcitov veteran Rajko Novak, se z družino odpravil na srbski road-trip in minuli ponedeljek po niti četrt stoletja zgodovine maratona postal prvi udeleženec iz Slovenije. Spodaj je njegovo poročilo, hvala Rajko!


Štart 24. Fruškogorskega maratona. Če ne najdeš Rajca po črnem Calcitovem dresu, ga išči po modrih rokavih.

Fruškogorski maraton, kot ga je doživel Rajko

Menda je ta maraton med bolj priljubljenimi v Srbiji. Kot veš, sva se tudi midva enkrat že pogovarjala, da ga bo potrebno enkrat odpeljat. Vsako leto je bila želja, vendar nikoli ni prišlo do pike na i. Glede na to, da smo pred kratkim v družini imeli nepričakovano …, ter da se skušamo kljub vsemu boriti naprej, sem se v sekundi odločil, da letos gremo. Žena in hči sta bili obe za, tako da smo združili mini dopust preko prvomajskih praznikov z maratonom.

Štartal sem na srednjem maratonu, dolžine 56 km in 1336 v.m. Da ti povem po pravici, če bi vedel, kaj nas čaka, verjetno sploh ne bi štartal. Cel teden je namreč deževalo, deževalo je tudi na dan tekme. Ker sem bil pač že tam, sem vseeno štartal. Toliko blata, vode, lepljive ilovice nisem doživel še nikjer.

Štartali smo pol minute za tekmovalci velikega maratona, ki smo jih že na prvem spustu ujeli. V ospredju se nas je vozila trojica, dva Srba in jaz, ki sem jima samo sledil. Kmalu smo ujeli tudi vodilnega tekmovalca na velikem maratonu, Srba Aleksa Marića.

Četverica smo potem skupaj vozili proti KT1, prvi kontrolni točki. A očitno smo bili prehitri tudi za organizatorje, saj na 1. kontrolni točki ni bilo še nobenega sodnika oz. redarja, ki bi nas usmeril naprej v pravo smer. Oznak praktično ni bilo videti nikjer, jaz sem samo sledil. Aleksa je maraton vozil že desetič, zato smo mu ostali trije le sledili, a očitno ne po pravi trasi.

Skupaj smo tako nekako prišli do KT2, KT3 in KT4, kjer smo se trojica odcepili proti cilju (dolga trasa nadaljuje v dodatno pentljo). Srbski mladinec je kmalu potem popustil, ostala sva samo še dva v ospredju. Na zadnjem spustu sem tudi sam konkretno zaostal, skušal do cilja potem ujeti Srba, a je bila razlika na cilju približno 1 min v njegovo korist. Tako naj bi bil drugi v generalni razvrstitvi srednjega maratona.

Kmalu zatem pa sledi šok, prvi trije nismo uvrščeni, saj nismo bili na KT1. Organizator se je sicer opravičeval, obljubljal, da bo naslednje leto bolje označeno, da so letos pač ekstremne vremenske razmere itd. Začuda sem vse skupaj sprejel mirno, skupaj smo popili pivo in si obljubili, da se naslednje leto ponovno vidimo. Maraton mi je bil letos le kot popestritev prvomajskega dopusta. Sama trasa je enkratna, tehnično ni zahtevna, povsem druga zgodba je v dežju. Če ne probaš, ne veš.

Toplo priporočam vsakemu, sploh naši starejši generaciji, saj nas na bivšo državo vežejo takšni in drugačni spomini. Sicer pa z domačini same dobre izkušnje.
Vrstni redi in zgodovina maratona na fanatic.rs/fruskogorski-maraton

Fotografije Mihailo Bogdanović, več v FB albumu


Rajko v "đumbusu" druge kontrolne točke in okrepne postaje


Objavljeno: 12.05.2016

Vir/avtor: www.mtb.si