Že davno preden smo temu rekli enduro, so se na podobnih “vsegorskih” mašinah spuščali z Alpe d’Hueza v dolino. Megavalanche je največji dogodek leta za vse, ki jim najbolj dogaja, če se s stotinami tekmecem hkrati zapodijo na dooooolg spust. Z vzpončki. Po možnosti s štartom na snegu.

Zadnja leta so skoraj vsakič na štartu tudi Slovenci. Letos štirje, najbolje je šlo Andražu Tekavčiču (Supersnurf MTB Galaxy), ki se je urvstil v finale A in tam zasedel 253. mesto. Dosežka Anžeta Bizjaka bosta očitno ostala najboljša slovenska, dokler na Mega ne pošljemo čisto najhitrejših adutov: Bizi je bil 48. leta 2009, tri leta pozneje 52.

Že petič v Alpe d’Huez in enajstič skupno na dirkah Megavalanche je zmagal Remy Absalon - Julienov brat, če kdo ne ve.


Kar se slovenske udeležbe tiče, pa nam je odlično poročilo pripravil Vlado:

“Vezice so, goPro je, bicikel je pripravljen, samo še po hrano skočim in se čez pol ure dobiva na pivu.” Malo morgen. Sedem dni in štirje sestradanci zahtevajo več kot pol ure za nabavo hrane. Pa nisem zato tukaj, da bi pisal o tem, kako sem kupoval hrano za en teden Francije. Na koncu smo jo še nazaj domov nosili, na pivo sem pa tako ali tako zamudil.

Kako se začne? Po tem, ko s kavo v roki premagaš jutranjo konico v Milanu in na iPodu približno trikrat obrneš playlisto, prispeš do vznožja ledenika, ki izgleda enako kot 10 vrhov pred in za njim. A vzpon na Alpe d’Huez se začne s tisto famozno cesto, po kateri pedala rada vrti karavana dirke po Franciji. Letos Toura tam zaradi finančnih razlogov ne bo, hvala bogu pa to ne velja za Megavalanche, ki ga je Alpe d’Huez letos gostil že v 22. izvedbi.

Sama vasica na vrhu je sicer daleč od kakršnekoli predpone “mega”. Pivo je drago, celotno vzdušje pa ne daje kakršnega koli vtisa, da se v kraju naenkrat nahaja cca 1600 ljudi več (letos nekoliko manj tekmovalcev kot prejšnja leta). A saj smo tja odšli zaradi dirke – to pa je MEGA!



Na kraj dogodka smo prišli v torek popoldan in takoj odvozili nekaj spustov, ter trenirali še v sredo in četrtek, kar je načeloma dovolj časa, da dodobra spoznaš obe progi – kvalifikacijsko in finalno. Preizkusili smo tudi sneg in si kmalu prišli na jasno, zakaj se večina tekmovalcev na posnetkih z youtuba po tisti strmini drajsa po riti. Prvič, ker se na dveh kolesih težko obdržiš, in drugič, ker je mnogokrat dejansko hitreje kot na kolesu.

Dan pred kvalifikacijami je imel hudič mlade. Pobožal sem enega izmed našiljenih kamnov ter fasal par šivov. Mojster je dobro zašil rano in po petkovem zajtrku smo se z gondolo odpravili na štart kvalifikacij, katerih spust traja približno 20 min. Kvalifikacije potekajo v desetih kvalifikacijskih skupinah, med katere razdelijo tekmovalce (približno 10x po 150 tekmovalcev). Prvih 35 iz posamezne skupine se uvrsti v nedeljski A finale, drugih 35 v sobotni B (Challenger) finale, preostali pa se razvrstijo v t.i. finala Affinity in Amateur. Svojo kategorijo imajo še dekleta in pa hit sezone – električna kolesa.



Nas, reveže, so postavili v zadnjo štartno vrsto, a nas je to očitno kar dodobra pogrelo. “Alarma” nas je že v štartu pognala in vsak zase smo se prebili v ospredje ter držali dobre položaje do prvih težav. Gumo je prvi predrl Rožle, sledil mu je Tadej in na koncu sem na vrsto prišel še sam. Trije smo se tako uvrstili v sobotni B finale, Andraž in pol litra mleka v njegovem plašču pa sta zmogla uvrstitev v nedeljski A finale!

Ker sem končal kot prvi med “luzerji”, sem imel privilegij začeti iz prve štartne vrste B finala, kar je zadoščalo, da sem prišel v video Hilarious MTB fails. Jap, štart na snegu je za*eban, tudi za ego. Na koncu smo vsi odvozili precej zanesljivo do dol, dokler nam naslednji dan niso razpadla kolesa. Pomembno je, da so zdržala enourni spust finala, kar pa bi težko dejal tudi za roke.

Tudi Andraž je v A finalu med profiči spoznal, da je letos bolje modro prihraniti kolo in sebe, ter se je v vlakcu 330 tekmovalcev uspešno pripeljal v cilj.
Naslednje leto pa – ALARMA!

Videe smo zbrali tukaj
Megavalanche 2016 v videih

Vir/avtor: www.mtb.si