Kot mnogi drugi smo s fanti nekaj dni po cigansko taborili na parkirišču kolesarskega parka Mottolino v Livignu. Zraven nas je bil parkiran švicarski kombi s strešnim šotorom Maggiolina. Že ko sem prvi dan po kosilu pospravljal razdejanje, je okrog postopal možakar, me gledal in nekaj mencal. Ker ni nič rekel, sem ga jaz ogovoril. In razvezal se mu je jezik.

Ljubezen in strast

Urs iz Zuga v Švici je star 43 let in kot inženir v švicarski firmi razvija robotske roke. Ko dela, je v službi cele dneve, potem je teden ali dva prost. Takrat se spremeni v kolesarja. Cestno kolo ima le za zimsko nabiranje kondicije, drugače je gravitacijsko usmerjen. V kombiju vozi dva Pivota: Phoenixa za DH in Mach 6 za enduro. Spimpana po njegovo, sta vredna vsak po 10.000 eur.

Ker je zraven še mehanik enduro ekipe Scuderia Cravallo, je njegov kombi fantastično urejena potujoča delavnica. S švicarsko natančnostjo ima v označenih predalih zloženo orodje, rezervne dele, kataloge in servisna navodila, agregat, kompresor, ročni tlačni čistilec, servisno mizo in stojalo.


Mala - velika mobilna delavnica, ali Sport Billyeva čudežna torbica. Vse in še več. Nikoli ne veš kaj potrebuješ.

Kolesar je že vse življenje. Pred tridesetimi leti je bilo nejgovo prvo gorsko kolo švicarski eksot Cilo. Popoln trdak je že takrat imel široke gume v merah današnjega formata +. Se še spomnite zarote cestarjev? Pri dvajsetih si je kupil prvega gorca z diski. Že takrat je prisegal le na najboljše. Po poroki se je malo umiril in prestopil med cestarje. A med njimi ni dolgo zdržal, v zakonu pa tudi ne.


Vesela druščina skoraj neznancev, ki smo v Livignu spletli nova prijateljstva.

Pravi nomad

Veliko noči prespi na strehi svojega kombija. Dva tedna novoletnih praznikov je preživel v Malagi, prvomajske pa v Finale Ligure. Tri poletne tedne je spremenil v road trip po kolesarskih parkih. Začel je v Crans Montani, nadaljeval čez Valis, Port du Solei, Chatel in Morzine, obliznil Les Gets, Les 2 Alpes, prevozil Alpe de Huez in končal v njemu domačem Livignu. Tu ima seveda sezonsko karto, saj živi le dve uri stran in mu je to najljubša vikend destinacija. Jeseni bo šel ponovno v Finale Ligure in leto še enkrat končal v Malagi. Njegovi hastagi # so: avantura, kampiranje, bike, fun, bolečina in spoznavanje ljudi.



Prav zato po svetu najraje hodi sam. Rad ima tekoče in hitre proge ter skoke, dokler ti niso previsoki, ne mara pa močnih zaviranj. Čeprav je rad v bikeparkih, pogosto vozi tudi po terenu. Orientira se le s pomočjo zemljevida. Tako bolje spozna okolico, saj se mora za turo potruditi. ”Če voziš z GPSom, je tako, kot da iz bomboniere vzameš le par najboljših čokolatinov, vse ostale pa zavržeš,” je rekel.


Njegov drugi dom in Pivotova vranca.

Skoraj obsesija

Urs je zaljubljen v kolesa. Je odličen kolesarski mehanik in šolan Foxov serviser. Kot profesor Baltazar tehnično znanje uporablja za inovacije na kolesih in kolesarskem orodju. Marsikateri kos si je naredil kar sam. Ker na enduro biciklu vozi 1 x 11, je levo prestavno ročico predelal v komando potopne sedežne opore. Moja Živa bi rekla, da je balanca zato manj napečkana.

Ko sta se nam v ciganski vasi pridružila Tanja in Janez iz Zagorja ob Savi, je Urs prišel na svoj račun. Kot je vajen z enduro tekem, je postavil servisno stojalo, odprl predale z orodjem, jima najprej temeljito očistil kolesi, naredil servis in na koncu še vrhunsko nastavil vzmetenje.



Samo, da vidi kolo, že se ga loti z vso natančnostjo. Pred njegovimi filigranskimi nastavitvami ni bil varen niti Janezov Specialized.

Beži in se vrača

Livigno je zapustil pred nami, a se je pred nami tudi vrnil. Že naslednji vikend je spet bivakiral na parkirišču pod Mottolinom. Življenje je lepo, a si ga vsak ureja po svoje. “Urs, sehen uns nächstes Jahr!”

Fotografije Matej Hartman, MahMTB


Objavljeno: 22.08.2016

Vir/avtor: www.mtb.si