Kopše strnil vtise po osvojeni lovoriki na svetovnem prvenstvu v Avstraliji

Igor Kopše, član TUŠ Teama, ki uspešno nastopa na letošnjem svetovnem prvenstvu v Avstraliji, je dobitnik že devetih medalj na svetovnih prvenstvih, od  tega ima šest zlatih, torej šest naslov svetovnega prvaka. Tri v kronometerski preizkušnji in tri na cestni.

V četrtek je na kronometerski preizkušnji že tretjič oblekel majico najboljšega na svetu, po tekmi pa nam je zaupal nekaj podrobnosti o progi, pripravah na tako velika tekmovanja in ekipi TUŠ Team.

V nedeljo vse člane ekipe čaka še preizkušnja v cestni vožnji, tekmovali bodo tudi Dunja Selan, Tina Ušeničnik in Uroš Verčič.

Nekateri pravijo, da je bila proga v Perthu ena najtežjih do sedaj?

»Zagotovo ni bila najtežja do sedaj. Daleč najtežja proga je bila v Italiji v Trentu. Tisti ta ni segla niti do kolen. Je pa bila ta zagotovo daleč najlepša, kar smo jih kdaj vozili. Problem je le, da organizator misli da smo turisti in ne športniki. Proga je bila na otoku v indijskem oceanu, ki je peščen in zelo vetroven. Cesta niti 200m ni ravna. Neprestan gor, dol, levo, desno. Zelo hitra z mesti, kjer večkrat hitrosti zrastejo preko 60km/h. Moj maksimum je bil 67 km/h in sedaj si predstavljajte, da je mivka povsod. Da je notranja stran ovinkov pokrita z mivko... Rezultat so bili številni padci. Žal tudi v naši ekipi, kjer je padel sicer izkušeni Andrej Žavbi. In to z navadnim cestnim kolesom.«

Kako potekajo priprave skozi leto, da prideš do tega, da lahko iztisneš iz sebe vse atome moči in prehitiš konkurente za kar 20 sekund?

»Tako kot povsod drugje v resnem športu. Veliki dogodki so znani vsaj eno leto v naprej. Točno se ve kje in kdaj bo dogodek, kakšne bodo trase itd. Zame se sezona začne s prvim novembrom, ko se začne načrtno delo. Nato se gre skozi vse stopnje priprave, dela se na vseh področjih, ki vplivajo na končni rezultat, od metabolizma, klasične fiziologije do nevrologije in s tem povezanih prilagoditev. Ko izpolniš te pogoje, je čas za delo na marginalnih vprašanjih. Na robnih področjih, ki prinesejo male izboljšave tu in tam. Če jih sešteješ, lahko prinesejo odločilno razliko. Če seveda ne narediš kakšne večje temeljne napake. Včeraj je bila ena takih na primer, da nisem dobro poznal proge. Zaradi organizacijskega kaosa proge nisem mogel naštudirati. Naredil sem en sam hiter predogled, v naglici tik pred začetkom tekmovanja, in to na taki trasi ni bilo dovolj. Rezultat je bil na koncu rahlo suboptimalen, saj bi ob dobrem poznavanju lahko odpeljal kar nekaj kočljivih mest precej hitreje.«

Kakšni so sicer pogoji v Perthu?

»Trenutno se pri njih končuje zima. Le da ta ni tako ostra kot pri nas. Podnebje je primerljivo s tistim v Grčiji ali drugje v Mediteranu.«

Kaj pomeni biti član tako dobre ekipe kot je TUŠ Team. Kakšne so prednosti?

»Kaj naj rečem? Zagotovo je največja prednost izjemna organiziranost. Ekipo vodi Mitja Mahorič, dolgoletni profesionalni kolesar, ki pozna in razume zahteve tekmovalnega kolesarstva do zadnjega najmanjše podrobnosti. Zame kot amaterja, torej nepoklicnega profesionalnega kolesarja,  ki nima klasične kolesarske izobrazbe in izkušenj iz mladosti, je to izrednega pomena. Po vrhu je Mitja, enako kot jaz sam, družinski človek, oče treh otrok in redno zaposleni, kar pomeni, da zelo dobro razume tudi omejitve, s katerimi se v športu srečujemo amaterji in masterji.«  

Vir/avtor: Alenka Žavbi Kunaver