V nedeljo se je končala etapna dirka Trans Dinara, ki je potekala po kamnitih poteh in brezpotjih Dinarskega gorstva. Tridnevna etapna dirka je pritegnila stoterico pogumnih, ki so se spopadli z neusmiljenim terenom.

Že s prvo etapo, ki je bila dolga 80 kilometrov, so se začele težave. Predrte gume so bile še najmanjše zlo. Šepala je navigacija, saj se je kar nekaj udeležencev odpravilo po napačnih smereh. Nevajeni navigacije po GPS so kar nekaj časa tavali v neznano, preden so spet našli pravo pot. Tako je dirko bolj kot fizična moč in pripravljenost krojilo znanje navigacije in izkušnje.

Posamezniki

V solo kategoriji je po prvi etapi svoj pečat pustil Luka Tavčar. Z malo sreče v nesreči si je privozil precejšnjo prednost, ki jo je potem držal skozi dve naslednji etapi in kljub težavam z opremo zmagal absolutno in v kategoriji. Na drugo in tretje mesto sta se uvrstila Nemca Andre Schütz in Tim Weismantel. Pri ženskah je uspešno prebrodila vse težave edina udeleženka, Švicarka Corinne Overney.


Luka Tavčar (Calcit Bike) v vodstvu od starta do cilja.

Luka: “Pred prvo etapo sem govoril z izkušenim belgijskim maratoncem Wouterjem Cleppejem. Povprašal sem ga tudi o primerjavi terena na Trans Dinari s tistim na 4 Islands. Na moje presenečenje mi je odgovoril: 'Even more rocks, even more wilderness' (še bolj skalnat in še večja divjina). Kot se je izkazalo, je imel kar prav.

Prva etapa je bila nekaj najboljšega, kar sem kdajkoli odpeljal. Odlično počutje je botrovalo močnemu tempu in tudi trije postanki s CO2 polnjenjem mi niso preprečili velike prednosti v cilju.

Prehiter prvi dan sem plačeval v še zahtevnejši drugi etapi, ko mi je bilo res težko. Zaradi počenega okvirja kolesa pri “dropoutu” mi je ob vsakem močnejšem pritisku na pedale zadnje kolo podrgnilo po okvirju. Karbon na srečo ni popustil vse do cilja. V tretji etapi pa sem tako dobil priložnost nastopiti s polnovzmetenim kolesom, ki mi ga je posodil uradni serviser dirke. Imel sem srečo in dobil zadnje kolo, ki so ga imeli. Tretja etapa je pravo nasprotje prvih dveh, zelo hitra in tehnično manj zahtevna. Na klanec mi je bilo zaradi premajhnega okvirja in prekratke sedežne opore kar težko, sem pa zato zelo užival v hitrih spustih in vožnji po neravninah. Za maratone tega tipa je minimalistično polnovzmeteno kolo gotovo najboljša izbira.”

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Moške dvojice

Pri moških dvojicah Belgijec Wouter Cleppe in Madžar Marton Blazso nista imela konkurence. Izkušeni Cleppe, ki kroji vrh maratonov v Dalmaciji in na Balkanu, je s svojim partnerjem uspešno navigiral skozi divjino. Uroš Breški in Srečko Križnič sta z velikimi tehničnimi težavami prišla na drugo mesto, Mitja Tancik in Gregor Dimic na tretje.


Nasmejana Uroš Breški in Srečko Križnič.

Uroš: “Prvi vikend v septembru sem po dveh letih ponovno preživel na pogorju Dinare, kjer se je odvijala druga izvedba TransDinare, najtežje etapne dirke na Hrvaškem! Na tekmo sem se ponovno odpravil z odličnim Srečkom Križničem, kjer sva zasedla končno drugo mesto pri moških parih. Dirko sta sestavljali dve težki - kamniti etapi do višine 1600 metrov nad morjem, ki sta bili zelo zahtevni tako za nas jezdece, kot za uboge kobilice pod nami, in krajša tretja etapa, ki je bila relativno kratek skok na atraktivno kninsko trdnjavo.

Da ne bo šlo vse zlahka, se je izkazalo že v prvi etapi, ko sem dodobra nalomil zadnji menjalnik, zvil verigo in tudi zlomil oba nosilca menjalnika, ki sem ju imel z seboj. Na srečo se mi je drugi nosilec zlomil 350 metrov pred ciljem etape! Kljub tej smoli, popravljanju in neprestanem zatikanju verige sva iztržila drugo mesto v kategoriji, tudi po zaslugi težav z navigacijo konkurence – ekipe Energije!

Da sem dirko lahko nadaljeval, se lahko zahvalim fantom Gianta, ki so nudil tehnično podporo na dirki, saj so mi za ostali dve etapi posodili 27.5” aluminijasto kolo, na katerem sem se na srečo kar dobro znašel!

Drugi dan nas je iz planinskega doma na Vrdovem pot peljala večinoma po gozdovih in divjih planotah Bosne ter nam postregla s kamnitim spustom proti Vrliki – cilju druge etape. Etapo sva odpeljala dobro, konstanto in po ponovnih navigacijskih težavah konkurence prednost še nekoliko povečala.

Zadnja etapa nas je peljala iz Vrlike mimo slikovitega izvira Cetinje v dolino Krčice in proti Kninu. Malo pred ciljem smo šli še zadnjič v klanec in po spustu samo še preko polj do kninske trdnjave. Etapo sva odpeljala po planu. Uloviti dovolj hiter 'Knin express' do začetka vzpona in potem glede na prednost pred tretje uvrščeno ekipo in zaostanek za vodilno belgijsko-madžarsko dvojico mirno in varno pripeljati na trdnjavo!

Trans Dinara je z zahtevnostjo vsekakor težka, pa čeprav je krajša etapna dirka. Sproščeno vzdušje med etapami in druženje je samo še pika na i dobri in zahtevni trasi po poteh, na katerih se najbrž redko sreča kolesarja! Od prve izvedbe je organizator odpravil težave prve izvedbe, tako da mislim, da bo naslednja izvedba imela še več udeležencev. Vedran in ekipa samo tako naprej! Če so etapni giganti perfekcija, če ne že kič etapnih dirk, so prav take manjše etapne dirke tiste, ki imajo dušo. Dirke, kjer organizator in tekmovalci dihajo skupaj, kjer se ponovno srečaš s svojim in spoznaš veliko novih obrazov in greš domov utrujen, a zadovoljen!" je zaključil Breški.


Energijina Mitja Tancik in Gregor Dimic s spremstvom ... video sledi zelo kmalu.

Mitja: "Zadovoljna zaključujeva še eno težko preizkušnjo na najini poti. Kot pravi ljudski rek, začetek slab, konec dober. In tako se je za naju razpletla Trans Dinara 2016. Na kratko lahko opiševa takole ... čudovita pokrajina, prijateljstvo, sodelovanje, izčrpanost in krasna podpora ekipe spremljevalcev. Poklon in hvala Marjanu Tanciku, Tinetu Lenartu in Maticu Šmonu!"

Mešane dvojice

Pri mešanih dvojicah sta bila v igri za visoko uvrstitev Peter Vesel in Ivonne Kraft. Že pred dirko sta vedela, da bo prvo mesto le težko dosegljivo, saj Ivonne ni imela veliko treninga, pa tudi hrvaški par Andrea Kiršić in Pavao Roset je kar nekaj let mlajši in tudi fizično in tehnično zelo dober. Tretji je bil še en hrvaški par Jasmina Šarotar in Tomislav Špišić.


Peter Vesel in Ivonne Kraft.

Peter: “No, prvi dan sva bila seveda žrtvi izleta v neznano. Čeprav sva imela s seboj navigacijo, sem jaz naložil napačen fajl, Ivonne pa ga sploh ni. tako sva računala na izkušnje in intuicijo, ki naju je reševala v Afriki, a tokrat na žalost ni bilo tako. Seveda sva imela tudi svoj delež predrtih gum in ostalih težav, a tudi brez tega sta bila Andrea in Pavao tokrat močnejša. Zadnja dva dneva smo tako izkoristili za popotovanje in ogled okolice, ki je na trenutke jemala dih. Mislim, da se bom te dirke še udeležil.

Organizatorji imajo voljo in sposobnosti in seveda ni njihova krivda, če naključni izletniki skrivajo ali premikajo oznake na progi. Prav vse so dokumentirali in videli smo, da 'lutanje' ni bilo njihova krivda. Zaradi tega pa je bila zadnja etapa dobesedno nastlana s kažipoti in oznakami, tako da ni bilo nikakršne možnosti, da bi zgrešili traso. Moja edina pripomba je, da na okrepni postaji v Bosni ni bilo čevapčičev, drugače pa je bil prav lep podaljšan vikend.”


Zaključna prireditev in podelitev nagrad najboljšim.

Za konec

Iz izjav udeležencev lahko razberemo, da klub težavam domov odhajajo zadovoljni. Hrvaške etapne dirke se kljub porodnim krčem dobro prijemljejo. Seveda še niso nadomestek za tekmovalno nastrojene, so pa prave za množico avanture željnih kolesarjev, ki se nimajo namena bosti s profesionalnimi športniki. Na ta način si te dirke ustvarjajo svoj krog udeležencev, ki se bodo hvaležno vračali in izkušnje ponesli domov ter jih z veseljem delili. In prav je tako! Željnih pustolovščin ne manjka, le spodbuditi jih je treba. In če za udeležbo ni treba razbiti pujsa, toliko lepše.

Fotografije Nejc Vesel

Vrstni redi

Več si lahko prebereš na dropbike.com


Predstavitveni video s premierne dirke izpred dveh let.


Objavljeno: 06.09.2016

Vir/avtor: www.mtb.si