Proge za kros so iz leta v leto bolj tehnične, to pa zahteva tudi določene izboljšave in kompromise na kolesu. V zadnjih nekaj letih vse več tekmovalcev vozi polnovzmetena kolesa, nekateri pa se počasi privajajo tudi na potopne sedežne opore. Tu lahko omenimo Juliena Absalona, Floriana Vogla, Majo Wloszczowsko ter mnogo drugih, ki njene prednosti s pridom izkoriščajo. Vsekakor pa je bila ena izmed pionirk pri uporabi potopne opore naša Tanja Žakelj. In kakšne so prednosti oziroma slabosti uporabe takšnega izdelka?

Prednosti

Težava navadnih sedežnih opor je ta, da je težišče telesa na spustu previsoko. To je posebej težavno na strmih delih, kjer kolesarja “nese na glavo”. Pri uporabi klasične potopne opore smo zelo omejeni pri gibanju naprej - nazaj, saj pri zares strmih spustih ne moremo toliko zlesti za sedež, da bi lahko obvladovali kolo. S sistemom, ki nam omogoča sedežno oporo spuščati med vožnjo, pa dobimo boljšo kontrolo nad kolesom, prav tako pa izboljšamo varnosti faktor.

In to je na koncu dneva lahko razlika med resno poškodbo ali povsem varno odpeljano vožnjo. Občutek za boljšo kontrolo nad kolesom nam da na spustih še dodatno samozavest, tako da se lažje prepričamo odpeljati nek tehnični del, ki se ga sicer ne bi upali lotiti. Prav tako si lahko privoščimo več napak, saj bomo z lažjim obvladovanjem kolesa te lažje popravili in se celo izognili padcu.


Tanja je bila ena izmed prvih tekmovalk v svetovnem pokalu, ki so uporabljale potopno sedežno oporo. Foto Grega Stopar.

Slabosti

Dolga leta so se tekmovalci takšnih opor izogibali predvsem zaradi teže. Te ponavadi nanesejo okoli 300 gramov mase več na kolesu, ki je v takšnem športu še posebej pomembna. Dokler so bile proge manj tehnične, je bilo to res, danes pa lahko na večini prog izgubljen čas zaradi posledično povečane teže pridobimo nazaj na spustih.

Naslednji problem takšnih komponent je v ceni. Za povprečno potopno sedežno oporo je potrebno odšteti med 200 in 250 evri, to pa je za marsikoga enostavno preveč. Po drugi strani pa je cena super lahke karbonske sedežne opore še dosti višja. Prav tako dodatne nadaljnje stroške prinese njeno vzdrževanje, ki ga navadne opore skoraj nimajo. Možnost okvare med vožnjo je večja, kar nas lahko v slabšem scenariju stane nadaljevanja vožnje / dirke.

Pod črto

Ker sem tudi sam letos prebil tabu uporabe potopne sedežne opore na kolesu za kros, moram reči, da je bila to najboljša nadgradnja kolesa do sedaj. Na spustu sem pridobil mnogo dodatne samozavesti, prav tako pa tudi objektivno merjenje časa pokaže, da je bila to nadgradnja v pravo smer.

Pomembno je, da pazimo, kakšna opora je najbolj primerna za naš stil vožnje, saj na kolesu za kros potrebujemo krajši hod - maksimalno do 100 milimetrov, kar nam še vedno pomaga pri vzdrževanju nizke teže kolesa.

Zelo priporočljivo je, da ima opora možnost spuščanja in dvigovanja z ročico, ki jo pritrdimo na krmilo (remote). Tako bomo njen potencial lahko izkoristili v celoti, saj so spusti na progah za kros kratki, po spustih pa načeloma sledi del, kjer je potrebno poganjati.

Iz lastnih izkušenj nadgradnjo toplo priporočam. Če pa si vseeno skeptičen, si jo prej izposodi, se zapelji po svojem najljubšem krogu, ki vsebuje strmejše odseke, ki jih običajno ne spelješ najhitreje, ter oceni, če je nadgradnja primerna tudi zate.

Naslovna fotografija Aleš Boben

Preberi še:
Pero svetuje: Izbira plaščev za tekmovanje
Pero svetuje: Obvladovanje kolesa na spustu

Petra na njegovi športni poti podpirajo:



Objavljeno: 13.09.2016

Vir/avtor: www.mtb.si