Ciclocross a Salvatoronda v Italiji tudi s slovensko udeležbo

Zanimivo poročilo s ciklokrosa, spisano s strani Iztoka Kureta (KD Alpe).

Pretekli vikend je potekala ciklokros dirka za pokal Triveneto blizu Pordenona v Italiji. Zaželel sem si spremembe klime, dobrega treninga in izleta hkrati.

Z ženo sva naložila naš »kemperček« in se že v soboto dopoldan odpravila na pot. V Novi Gorici sva naredila prvi postanek. S kolegom sva v sončnem in toplem vremenu odkolesarila lepo stotko do Gradeža in nazaj, žena pa je v tem času odtekla krog po mestu. Zvečer, ko sva prispela v vas Godega S. Urbano, je bilo na parkirišču okoli dvajset »kemperjev« in veliko osebnih vozil. Po vasi je odmevala glasba iz ogromnega ogrevanega šotora. Ne gre samo za dirko, gre za druženje, turizem in šport.

Zjutraj sem se malce razgledal in spoznal, da to parkirišče ni edino in da je parkiranih bivalnih vozil po vasi še precej več. Kmalu so začeli prihajati še ekipni kombiji, še več bivalnikov in avtomobilov otovorjenih s kolesi. Množica je bila za naše razmere prav neverjetna in vse skupaj me je spominjalo na naše najbolj obiskane maratone. Na vhodu do tekmovalne trase je ob redarju stala škatla za prostovoljne prispevke. Povsod se je že širil vonj po pečenem mesu in ogromen prireditveni šotor se je pridno polnil.

Prijave so potekale hitro in brez kolon. Kot vedno v Italiji, sem tudi tokrat dobil samolepilno štartno številko za prednjo stran čelade in številko, ki je ni treba vrniti, za pripenjanje na hrbet. Tu sploh ni vprašanje, ali imaš dve kolesi, to je higienski minimum. Zato tudi tak sistem številk, enostavno in logično. Samoumevno je tudi, da imaš s seboj mehanika (box boy), ki skrbi za kolo in opremo v box-u. To je pomemben člen, skoraj toliko, kot tekmovalčeve noge. Tokrat je to vlogo opravljala moja žena.

Trasa je imela na voljo dva box-a, dve umetni oviri:  stopnice/podest/spust in eno dvojno desko za preskok. Glede na to, da je bila proga na čisti ravnini, je bila postavitev naravnost fantastična.

Štart/cilj je bil na širokem makadamskem delu, ki se je končal s travnatim dvojnim 180 stopinjskim ovinkom. Sledil je kolovoz in preko kanala smo zavili na polje požete koruze. Preko nekaj zavojev in prečkanj kanalov in preko omenjene umetne ovire s stopnicami, smo zavili med trto. Sledilo je kar nekaj tehnično zahtevnih zavojev. Nato smo zopet prišli na polje in pred zaključkom na zavojih po asfaltu morali premagati še oviro iz dvojnih desk. Tudi zavoji na asfaltni podlagi so bili adrenalinski. Skratka, odlična dinamična proga, ki ni dopuščala nikakršnega počitka.

S štartom so zamujali. Smo le v Italiji, če se malce pošalim. Na štart se kliče in klican sem bil prav med zadnjimi. V istem štartu so najprej štartali mladinci, nato ženske in kot zadnji razred M4 in M5, kjer nas je bilo 31.  Takoj po pisku sem »padel not« in pozabil, da gre samo za trening. Odlično sem se prebijal naprej, čeprav sem zato porabil ogromno energije. V zadnji četrtini dirke je nekdo padel pred menoj ravno tam, kjer je najmanj treba, na strmem spustu z ovire. Padel sem čez njega in to na stran ovire, ter pri tem polomil vso ograjo in pristal na tleh. Pri tem me je spet zapeklo na še ne pozdravljenem rastišču mišice in sem že mislil, da je z menoj konec. A sem lahko nadaljeval, le tako visokega ritma kot sem ga imel prej, nisem več ujel. Na koncu sem očitno še preslišal zvonec in tik pred ciljem izgubil dve mesti, saj sem želel pač malce počiti pred zadnjim krogom. Tako sem se prebil do generalno enajstega mesta in sedmega v kategoriji. A se z uvrstitvijo nisem preveč ukvarjal. Dobil sem odličen trening, pravi ciklokros. Konkurenca je bila huda in številčna, nihče ni na štartu za hec. Vzdušje je bilo odlično, z ogromno gledalci, ki so bučno navijali. Občutki so bili res izjemni, drug svet!

Nastopili smo trije Slovenci. Poleg mene še Lucijan Premrn in Matjaž Kovač, oba člana Izvir Vipava. Mislim, da se nam je vsem zarisal po dirki zadovoljen nasmeh na obrazu.

Pod črto je bilo tekmovalcev skupaj blizu 300. Sem niso všteti otroci, ki so že dopoldan uživali v svojih dirkah. Tudi starši so bili hudo zagreti in menim, da se za prihodnost italijanskih ciklokrosistov ni bati.

Foto: Iztok Kuret

Vir/avtor: Iztok Kuret