Brez klasičnega uvodnika v stilu: na katerem mestu je na lestvici UCI, koliko zmag ima v pretekli sezoni, kaj je študiral in kako trenira … Na vrsti je ena realna, kolesarska in za nas v uredništvu, upamo, da za mnoge druge tudi - poučna in iz vsakdanjega življenja. To je Bor Čeh. Mnogi Ljubljančani ste ga že srečali, ko vam je pozvonil na domačem ali službenem naslovu in vam pripeljal pico, nekateri ste ga videli zvečer na Rožniku, ko je za lastno zabavo trpel na enoprestavniku, spet tretji ste ga spoznali na dirki v ciklokrosu ali pa takrat, ko vam je obnavljal kakšnega starodobnika. Ste vedeli, da je svoj glas včasih posojal tudi enem izmed primorskih radijev?

mtb.si: Razvažanje pic pri eni izmed bolj znanih picerij v prestolnici. Hobi ali resno delo?
Bor: Lih sem prišel z dostave na -9 stopinjah, se stuširal in usedel, da odgovorim na vaša vprašanja. Ne more biti samo hobi, žal. Deloma, ker zahteva ogromno trme in volje. Ni vsak dan primeren in nisi vedno razpoložen, ampak je treba kolesariti in biti prijazen. Na neki točki začneš res verjeti samo še v neskončno moč narave in to, kako jo boš izzval.

Nek tak poganski ritual. Deloma tudi zato, ker sem redno zaposlen, za nedoločen čas. A, kaj pa to? Včasih se ustrašiš, da ne bi postalo kolesarjenje odveč, da ne bi bilo nikoli več samo hobi ali zadovoljstvo. V naslednjem trenutku spet skačeš z robnika in samemu sebi izvedeš najljubši trik, nato to pomnožiš s 16 tisočkrat na leto in ugotoviš, da je lahko. In dejansko tudi JE - predvsem lepo! Zame zadnja postaja. Res bi se rad tako postaral … pol pa v garažo.

Si Primorec, ki je svoje okolje našel v Ljubljani, a dostikrat zasledimo, da opevaš le en del prestolnice. Zakaj Šiška?
Predvsem, ker je moja pot v kolesarstvo, kot ga poznam danes, bila tesno povezana s tem, da sem spoznal moja sedanja šefa. Pozneje sem odkril naš skupen pogled na pobarvano kožo in ostale neumnosti. Sčasoma sem izvedel, da nas povezuje tudi kolesarstvo. Šiška zato, ker se je tukaj v preteklosti marsikaj že dogajalo. Zato ker je tako “tradicionalno slovensko” skoraj kot v pripovedkah.

LEPO - v redkih in hladnih večerih poslušati rezkavi glas, ki začne znano že stokrat slišano pripoved, ki ji vedno z veseljem prisluhneš kot da bi bilo prvič: “A sem ti jaz že kdaj povedal, kako smo sploh začeli mi s Fedrovim maratonom … “ (Žiga Födransperg - Fedr).

Vse v Šiški je nekako čarobno in magično. In vse se vrti okoli Lepe žoge in Dobre vile, no, vsaj v mojem svetu. Temu dodaš še Pici-Bici v Šiški pa KoloPark, da ga greš lahko vozit z najbolj neprimernim sredstvom med pobesnele mulce na poganjavčkih. In odgovor je preprosto - ZATO!

Dostava s kolesi - kurirske službe in ostale “messenger” zadeve. V tujini je tovrstni poklic, če se lahko tako izrazimo, zelo pogost in množičen. Kako je pri nas?
Pri nas je še vedno zabavno, ko ti ljudje med kobacanjem iz svojih BMWjev rečejo: “Bogi, s kolesom!” in ti namenijo žalosten pogled sočutja. Pri nas je še vedno mentaliteta tega, da so na kolesu študentje, vaški pijanci in posebneži. To, verjetno je vaški posebnež še najboljši približek. Ali pa - UNI ki je vedno s kolesom. 
Še vedno ni te mentalitete, da se lahko dela ogromno stvari ravno s kolesom. In po eni strani dobro da ni! Ne bi rad zvenel navdušen "commuter" z rumeno pončo pelerino tipa “gremo vsi na kolo” s člansko pri Ljubljanski Kolesarski Mreži.

Infrastruktura žal ni zmožna požirati tega premika. Dokler si edini, ki eskivira v slalomu zgubljene pešce na “smartfounih” in prestrašene upokojence, je vse V REDU.

Če v to enačbo dodaš še 150 drugih, 30 odstotkov od teh na BIcikeLJjih, ene 15% na ukradenih 26 colskih gorcih, brez vsaj ene zavore, mladostnike, ki po zadnjih kolesih šarmirajo dekleta v lokalih dobiš divji … VZHOD. 
Aja! Da ne pozabimo šepajočih Rogovcev … in študentk z dredi v kontra smer…

Tako da dostava na kolesih seveda, ko se prilagodi infrastruktura vozniku avtomobila, da vidi kolesarja … takrat ja, vse dostave na kolo. Sicer pa to ni nobeno odkrivanje tople vode pri nas, če pomislimo, da so v petdesetih in šestdesetih letih obstajali postreščki, ki so s tricikli dostavljali kar koli v centru. Do leta 2014 Trostreški, ki so dostavljali mleko in jajca in razni klubi podmladkov tipa Muslauf … sedaj Pici Bici. Da se!


Podnevi ali ponoči. Zjuraj ali zvečer. Vedno na kolesu!

Promet?
Taksisti so vedno bolj nestrpni do kolesarjev. Občasno kakšnega iz gneva zbijejo, s tem veš da se počasi razvija resna messengerska scena. Sedaj smo že trije, se mi zdi. V Sloveniji. Res bi blo lepo, da bi enkrat imeli MASH tudi v Sloveniji, in bi lahko kdo od tega tudi normalno živel.

Na kolesu si vsak dan, povprečno se najbrž kar nabere kakšnih 50 do 60 kilometrov, kajne? Je službeno vrtenje pedal tudi trening, saj vemo, da se udeležuješ kolesarskih dirk v Sloveniji, nekaj pa tudi v tujini.
50 do 60 se nabere delovnih kilometrov. Zraven pa še stotine commutov, dostav, nabav in ostalih stvari. Verjetno že vsaj 3 leta nimam avtomobila, čeprav so bli oldtimerji moja velika ljubezen, tako da če ne nažicam kakšnega kombija, poskušam vse narediti na kolesu.

Iti domov, se premikat med mesti … trenirati … Dostikrat pa je ubijanje. Sam sem na začetku mislil, da bo to to. Vsak dan grem delat in je to to. Ne rabim trenirat in bom resen igralec na sceni. Samo to je žal najdlje od resnice. Dostikrat se ubijaš, dostikrat je res težko, a potem ugotoviš da je res lepo in prilagodiš svoje življenje temu. Ne rečejo mu zastonj #messlife.

Ulični kriteriji. Lansko leto si bil na nekaterih znanih kriterijih po svetu, tudi v New Yorku in v Milanu. Kaj te je povleklo v tovrstno zvrst kolesarjenja?
Tu žal ne bo šlo mimo mojega tradicionalno nadležnega citiranja idolov, čeprav sem zdržal kar nekaj časa. Tudi če danes to zanikajo, je bilo v času, ko sem začel spoznavati fixed gear kolesarstvo, nemogoče mimo Jerneja Stibilja, ki je na fixed gear kolesu preplezal vrhove, bil tretji na državnem CX prvenstvu, izvajal FGFS, igral polo … ni da ni.

Marka Šajna, ki je verjetno vse do današnjih dni edini slovenski messenger, ki je delal brakeless po lastni izbiri in volji, ne tako da mu je počla zajla …

Tako, da vzljubiš to zvrst, ki ni nikoli nič drugega kot ljubezen do neprimernega. Tako malo punk. In se zavedaš, da sediš na rondoju z dvema najboljšima prijateljema, malo po tvojem tridesetem rojstnem dnevu, ki sta ga zamudila, ker sta bila v Franciji in je bilo to njuno zakasnelo darilo, ter gledaš kako mimo tebe letijo 50 na uro gladiatorji RHC-ja (Red Hook Crit).

Takrat te prime ena tistih genialnih idej! “To moram v roku dveh let it vsaj enkrat vozit.” Seveda si daš tisti dve leti, da se lahko umakneš, ali pa da vsi na to že pozabijo … In potem, ko na Fedrovo veselje zamudiš štart svetovnega prvenstva v Berlinu, pač preprosto rečeš, .ebi ga, letos Milano.

In ja evo! Če pogledam zdaj v muzej, imam 4 RHCje za seboj. Seveda poskuse kvalificirat se, in uvrstitve okoli dvestotega mesta, da ne bo pomote. Seveda te naslednje leto en dan pred naslednjem svetovnim prevenstvom zbije starejša občanka, ki jo je zaslepilo sonce, ampak greš vseeno vozit. Zaradi adrenalina. Zato, da na lahko na koncu dneva sam sebi pred spanjem rečeš - jebi ga sem šel vsaj poskusit. Kot bi rekel Tomaž Pengov: “Nekdo te vpraša, kam hočeš, ti skriješ utrujene noge in poveš, da si bil tam”. On je bil tudi iz Šiške, veš?

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Eno poglavje so tudi naši zahodni sosedje, kajne?
Ja, seveda. Naveza s Tržačani iz ekipe Ursus Crit. Pri njih je bistveno bolj prisotna ta lepa disciplina, tako da se večino dirk, kjer lahko vadiš, odvija na njihovi zemlji. Z izjemo parih ilegalnih, ki jih organizirajo pri nas. Z veseljem si izmenjujemo obiske, žal je pa to tudi to. Obiski manjših dirk ali drago potovati po svetu s pomočjo družine (res ful hvala Tamala) in prijateljev, ali pa doma gledati filmčke. Res bi bilo zakon imeti velodrom.

Pozimi si skupaj s squadro Pici Bici podrediš tudi slovensko ciklokros sceno in nastopaš še na dirkah. Lahko poveš kaj več?.
Ciklokros razumem kot verjetno najbolj povezovalno disciplino kolesarstva, ki je bila kadarkoli izumljena. Lahko si ga vzameš kakor koli se ti zdi. Od šaljivega maškaranja enoprestavniškega momenta, resno zategnjenega specialkarskega karbona, do neke sredine navdušencev na železnih specialkah s širšimi gumami.

In ja, odgovor enak prejšnjemu. Šli smo pogledat dirko in ko si videl Pumo, kako je letel na fixed gear predelanem maratoncu, se ti je zdelo, da je vse mogoče. Od kolesa iz leta 1936 z belo srajco, do tega da smo letos organizirali že tradicionalno drugo dirko v Trzinu.

Povezuje res vse, kar rad delaš. Tisti kul messengerski sestopi in skoki na kolo, makadam, valjanje po ledenih lužah polnih blata, otroka v tebi in tisto zdravo dozo sadomazohizma. Ko zjutraj ob 4:45 drsaš z ovitkom CDja zaledenelo 3 kvadratne metre veliko  vetrobransko steklo kombija in se zavedaš, da boš zmrzoval v Bogu izza nogi dirki na Prekmurski ravnini … Ampak tja vedno rad greš.

Malo zaradi ekipe, malo zaradi ljudi, zaradi tradicionalne  pice za 4,50 evrov. In poslušaš Radio Romič. V sposojenem kombiju od Samota greš tja, kjer so ti rekli, da bo “ŽURKA!” In na nek način je. Verjetno res misliš, da greš lahko čez vse. Zvok motork, predvidevanja o dopingu, “hate” skupinski chati na Facebooku. Meni je tudi dober trening za dostave, da izboljšam način vsakodnevne vožnje na ulici. Zabaven je ta ciklokros.

Malo brskanja po tvojih hobijih je nanaslo tudi na blog. Retro rats. Kako je blog nastal in kaj na njem deliš s svojimi bralci?
Na nek način sem hotel ustvariti nek kraj, kjer bi lahko vsak, ki bi to seveda hotel, dobil kakšno uporabno informacijo s ceste, ko bi iskali odgovore na vprašanja tipa. Železo ali aluminij? Kako se obleči v mrazu? Kaj je to in kaj je tisto. Prednosti in slabosti. Izkušnje … Ni da ni. Lahko bi vse … 

Testirali okvirje mladim nadobudnim framebuilderjem, nove prototipe blatnikov, gume, ki jih prodajajo, milijon enih malih stvari. Lahko bi res vse, kar bi hoteli. In o tem sem začel pisati. O tem in milijonu jamranja z dirk, tripov, eventov in ostale kolesarske navlake, ki smo se je udeležili. In kot neke vrste muzej, opomin, da ko pride do klasične sredine debate: “A se spomniš katerega leta smo organizirali tisto dirko?” rečeš moment, vzameš ven tvoj pametni device, kot bi rekel Rado, pogledaš in imaš na dlani vse o urbanem kolesarstvu tvojega kvarta in tvojih ljudi. 

A se žal ne izide vedno tako, kot si želiš. Ljudje dostikrat ne marajo, da poveš, da ni nekaj delalo, ali kaj bi lahko bila napaka. Ne, da prazno pametuješ o neki izposojeni teoriji, ampak, da preprosto rečeš, meni je po devetindvajsetih kilometrih razneslo gumo za 35 evrov. Po porabi evrov na kilometer ni ravno najbolša. 

Tako da poskušam deliti informacije o materijalih, ki jih uporabljam na cesti - pestih, zanesljivosti gum, vzdržljivosti oblek, čevljev, opreme in v končni fazi kako potovati s kolesom, živeti delati in ga imeti rad.

Poskuša biti vse o kolesu in naših skupnih projektih. Nekaj takega kot z vsem spoštovanjem delate VI!
Ampak to ne uspeva ravno najbolje. Dokler ljudje delijo tvoje povezave, vse te blodnje nekdo še prebere. Če ne, je to najverjetneje tvoja lastna mati in neka sodelavka, ki ji je povedala, da tudi ona kolesari … 



Menda najdeš čas tudi za restavriranje starih koles in tudi kakšen avtomobil se je znašel v tej zgodbi, kajne?
V bistvu se je začelo z oldtimerji. Nikoli nisem bil človek, ki bi mu bilo dovolj gledati neko oddajo za rajcanje na Discovery Channel o taborjenjih, obnovah avtomobilov, ni da ni teh šovov. 
In si zato postavljen pred izbiro, oprosti izrazu - ali se boš samozadovoljeval ob teh filmčkih, ali boš šel tja in to naredil, to imel. Tako sem si predelal čez prst enih šest do sedem avtomobilov. S pomočjo Špidota in drugih obrtnikov, od katerih sem se učil popravljanja kovine, kitanja, brušenja, barvanja, varjenja, kovinopasarstva …

In tako je prišel tudi mat zelen transporter T3. Takrat enkrat sem našel slikico padalskega kolesa BSA, iste zelene mat barve, in si rekel, to rabim. Po raziskavi ugotovil, da ohranjen original stane nekje okoli 10,000 $. Se usedel v mamin avto,  šel na Pragersko in kupil prvega Rogovca Sporta letnik 1962, za 75 evrov, danes vem, da me je nategnil.

Prišel nazaj in si sam “sešvasal” kopijo tega kolesa za na sprednji del kombija. Nekje v tem procesu se je zgodila ljubezen in se je kombi prodal, da sem lahko začel z delavnico za kolesa.

Ampak ta BSA je ostal. Smešno je tudi to, da ga tudi za 300 evrov danes nihče noče. Takrat sem mislil, da delam čisto zlato. Klasična oldtimer zabloda.
In prav ta ljubezen do teh preprostih prevoznih sredstev je tisto, kar vse zgodbe povezuje. No, vsaj v mojem življenju. Iz tega je nastala obsesija. Na neki točki sem menda po pričevanjih imel 26 koles, 4 avtomobile, 2 prikoličarja in 4 vespi. Danes je boljše … 

Ampak ne še čisto. Še vedno jih je vedno eden premalo, ampak Adler iz leta 1936 ostaja tam v sobi in prav tako vsi spomini na stara kolesa. Na neki točki moraš žal odrasti. Ljubezen do preproste mehanike brez tehnologije mora dati prostor stvarem, ki res delajo. Mogoče tudi zato, ker kolo postane tudi osnovno sredstvo za delo. In tudi tega se moramo zavedati, da vsak v Sloveniji pričakuje obnovo kolesa v dveh tednih za 250 evrov. To pa preprosto ne gre. Ni trgovine z rezervnimi deli za Adlerja iz leta 1936 ali Triumpha iz enainštiridesetega. Vsi bi vse! Zdaj in zastonj.

Edinokrat, da imajo kolesa res vrednost, je takrat, ko ti jih poskušajo prodati. Takrat so vredna vsega denarja na tem svetu!

Od kje ljubezen do starih koles in stvari preteklega časa?
Od starega fotra. On mi je neko inženirsko hordersko žilo vcepil. Edina razlika je bila ta, da je on pobiral vsak vijak na cesti in ga spravil. Spoštovanja vreden inženir v Slovenski Bistrici. Meni se pa je zdelo, da moram rešiti vsa stara kolesa pred študentskimi domovi v Rožni, pred spreji ali pred Ljubljanico. In hobi Mati Tereza koles res ogromno stane. Predvsem prostora in garaž.

Če se vrnemo k tvojim kolesom, ki so v dnevni uporabi. S kakšnim “strojem” vrtiš pedale, ko si v službi?
Trenutno sem v zimskem modu in uporabljam Omnium Cargo Bike. Žal, bom rekel. Upi, da je za ta denar res “stroj”, so bili veliki. Ampak temu žal ni tako. Kot sem omenil že prej, je na neki točki, ko začneš kolo ali nek lep artikel res uporabljati vsak dan, jasno, kaj so slabosti.

Če je pa vprašanje komu trenutno najbolj zaupam, je to definitivno Bombtrack Arise. Ta je res delovček. Z njim sem delal že vsaj 15,000 kilometrov na fixed, vozil zdaj že drugo CX sezono, potoval, padal, lomil kosti in šival roke. Samega sebe peljal na urgenco, zaljubljal, sovražil, preklinjal, ni da ni. V vseh vlogah se je znašel perfektno dobro in še danes je tako.

Tvoje ultimativno kolo? (ali ga že imaš, ali so to želje …)
UUU, tukaj mam lahko malo bike nerd izjav ne? Tko malo prevelik okvir Bombtrack Divide. Čisto kratka Truvativ fajfa, sprednja vilica od Kone, Cr-mo, trda z nastavki za diske. FGFS zadnji fixed pesto na 14mm aksi, Microdrive BMX tip gonilk in custom narejen Rack (prtljažnik) v sodelovanju z JB cycles. SLX zavore, spredaj disk, želja je še dinamo pesto, samo ta je kar draga.
Nek tak ultimativni Fixed Gear City Bomber … Fetiš v all black mat barvi in ročno delana poslikava Troka. Aja, pa brez prtljažnika mora biti, bar spinnable, da bi lahko z njim tudi polo kdaj igral. Počakati je treba do zgodnje pomladi in bo na cesti. Zadnjič sem ga peljal na testni krog. Porno! Zadnjo dirko v ciklokrosu bi rad odpeljal z njim.

Na uho nam je prišlo tudi to,  da se lotevaš nekega novega in zanimivega projekta. Je vezan na tvoje sedanje delo ali se zopet podajaš v neznano?
Že vrsto let sem sanjaril o fixed gear CX eventu. Ampak se to dvoje žal izključuje. Seveda do trenutka, ko vidiš Jerneja, kako leti! Takrat se rodi ideja in dve leti kasneje se zgodi, oziroma se še bo. Gwozdna Senichka. Ni čisto domače okolje, ni pa tudi čista brca v temo. Bo pa izziv - zame in tekmovalce

Kaj je Gwozdna Senichka?
Je serija petih dirk, ki se zvrstijo od januarja do maja. Nastala je iz ljubezni do neprimernega. Vsaka posamična dirka (enota) predstavlja določen del dostavljalskega vsakdana na kolesu. Začenši z bliščem trikov in statičnih figur, preko poznavanja in spoštovanja zgodovine regionalnih “eventov”, do čisto pravega alley cata in razgovora za službo dostavljalca pic v Dobri vili.
Vsak udeleženec je točkovan po skrbno izdelani formuli, ne glede na to, ali tekmuje za službo ali zabavo. Na koncu, na podlagi nabranih točk, se naredi razpredelnica najboljših. In dvemem ponudi razgovor za mesto dostavljalca. V bistvu neke vrste #messlife naravna selekcija. Poizkušali bomo zbrati vse šišenske discipline. Od Fedrovih maratonov do vam bližjih downhill eventov. Vse na singlespeed ali najraje fixed gear. Zato ker loh …!


Na kvalifikacijah enega najbolj znanih kolesarskih kriterijev na svetu.

Nazaj k kolesom in kolesarstvu. Tvoja najljubša zvrst kolesarstva je?
Nimam je več. Vse, kar se ne da na fixed, bi rekel. In to potem poizkusiš narediti. Res bi rad, da se vsi skupaj družimo in podpiramo prireditve drug drugega. Ne zaradi neke utopije, ampak ker nas je res tako malo, da lahko edino tako preživimo.

Vsem, ki gledamo na kolesarstvo bolj široko in v kolesu ne vidimo le prevoznega sredstva od točke a do točke b ali tekmovalnega rekvizita, kaj je tebi tisto najbolj pomembno? Je to način življenja, izkušnja, hobi, ali kaj več?
Verjetno to, da poskusiš vse aspekte discipline za katero si se odločil. Da si res “ALL IN!”. Da nisi italijanski kvazi messenger, s polno Ortlieb torbo na eventu ali dirki, ko zgledaš kot da si ravno sredi res pomembne dostave, se ti ful mudi, ampak imaš na srečo še vedno čas za pivo in neumno debato s prijatelji. 
Verjetno mi je res pomembno to, da to res doživiš, spoštuješ tiste, ki so pred tabo bili na isti poti in da daš denar tja kjer imaš usta.
Ne vem. Neumno? Romantično? Verjetno! Samo je strašno lepo. In res tvoje … potem ko to narediš.

Najpomembnejši kos opreme na kolesu je?
Noge. In volja. Trma. Verjetno bi rekel znoj… Pa zadnji zobnik, ki se ti ne odvije, in SPD cliti (ploščice za pedala), ki res držijo. Cel kup enih stvari. V resnici pa SRCE in EKIPA!

Najljubši kos opreme, lahko tudi na kolesarju je?
SPD clit in nalepka na vilci.

Kaj bi povedal za konec?
Se mi zdi, da sem že na začetku vse. Vmes me je itak parkrat odpeljalo. Lahko pa me, če sem kaj ali koga izpustil, kdaj pocukate za rokav v sredo na hodoku in bom z ogromno mahanja rok in veselja še enkrat povedal vse zgodbe. Malo pretirano, ampak ja. Če le nimam napisa “V GARAŽO!” Takrat rajši ne!

Dame in gospodje. To je bil Bor Čeh, tisti Bor, ki je okusil slast Rdečega Kavlja!

Fotografije so iz osebnega arhiva

Preberi še
Kriterij rdečega kavlja: Mess life

Published: 10.01.2017

Source: www.mtb.si