Madonca, tole je pa bil zalogaj. Alta Via Stage Race je dirka, ki te v osmih etapah popelje od mesta Cinque Terre vse do francoske meje. In to seveda ne ob obali. Preko zaledja po Ligurijskih Alpah, ki dosežejo tudi 2000 metrov nadmorske višine.

Trasa poteka predvsem po tihotapski poti Alta Via, ki je v preteklosti skrbela, da so bili vsi ob njej preskrbljeni. Od leta 1933, ko je postala planinska transverzala, pa se ta povzpne tudi na vse vršace ob njej. Le-te so tihotapci seveda izpustili.

D kot Dirka

Dirka. In to etapna, na takem terenu seveda ni lahka. Pričakoval sem naporno dirkanje in hojo preko neprevoznih delov na planinskih poteh, a me je vseeno presenetila. Organizator in traserji, so sicer poskrbeli, da je v etapah tega čim manj, a se dolgim pasažam z nošenjem kolesa na tem terenu ni mogoče izogniti. Skoraj vsaka etapa je imela te pasaže, a v dveh najbolj zahtevnih je bilo potrebno hoditi kako uro v kosu, nositi kolo in narediti stotine metrov višinske razlike.

Poleg tega je tudi navigacija zahtevna. Kljub temu, da sem imel na voljo Garmin Edge 1000, sem kar nekajkrat zgrešil pravilni odcep. Z Epicom HT sva bila marsikdaj prehitra. A me je Edge že po kakih desetih metrih opozoril in me spravil na pravo pot.

A to spada v dirko, ki se ponaša z skoraj 600-kilometrsko razdaljo in nekaj manj kot 20000 metri višinske razlike. Vse to pa poplača divja narava, razgledi, ki jemljejo dih, veličastni vršaci in družba enako mislečih, ki jih ta izkušnja združi v veliko družino.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Pa pojdimo

Začelo se je spravljivo in po močnem zajtrku smo iz Ricco di Golfa krenili proti Levantu. Nekaj asfalta, da se ogrejemo, nato po lepih enoslednicah in preko planjav do morja. A seveda na koncu skalnat enduro odsek, ki nas je mentalno pripravil na preostanek dirke.

Po vsaki etapi so domačini poskrbeli, da smo dobili kosilo, pozneje večerjo in seveda zajtrk naslednji dan. Organizacija tipično italijanska. Z nekaj improvizacije, a vse je štimalo v nulo. Prenočevanje v šotorih, ki so jih selili vsak dan ali v telovadnici lokalne šole, v Lorsici pa celo v lokalni gledališki dvorani. Jasno sem si izbral mesto na odru!

In tako vse dni. Naslednji dan do Lorsice, pa naprej do Bussale … kraji so si sledili kot niz in nisi bil prepričan ali so privid ali resničnost. Čeprav so etape trajale od pet pa tja do dobrih sedem ur zame in do deset za nekatere, je bilo vso trpljenje poplačano z dobrodošlico in iskreno prijaznostjo domačinov, ki so nas nahranili in nam delali družbo globoko v večer. Finale Ligure, sicer klasična destinacija endurašev, je znala tudi zelo lepo poskrbeti za maratonce z obroki v lokalni ošteriji in s pogovori z domačini dolgo v noč.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Čeprav smo vsak dan bolj potrebovali svoje ure spanca in počitka, je iskrenost domačinov z vprašanji o dirki in počutju kar klicala po druženju. Tako je včasih malo manjkal spanec a so nam ljudje dali energijo za nadaljevanje. Moj Forerunner 935 je kazal normalno krivuljo spanca in regeneracije, a mu je telo začelo verjeti šele po nekaj dneh.

In energijo smo krvavo potrebovali v šesti in sedmi etapi. Sedem ur in pol vzpenjanja in spuščanja po večinoma grobem terenu in seveda obilo hoje, saj vršacev nismo obšli temveč smo šli preko njih.

No, geli in energijske ploščice Zipvit so tu opravili svoje delo z odliko. Seveda smo bili poplačani s pravljičnimi razgledi in prelepo naravo, ki je v tem času v polnem razcvetu. Prenočevanje na 1500 metrih nadmorske višine v zavetišču Pian dell’Arma je imelo svoj poseben čar. Jutranje prebujanje v sončno jutro z meglo v nižini in temperaturo okoli 20 stopinj. Zajtrk prvakov! To je še dodatno napolnilo že precej izpraznjene baterije.

Po dolgi sedmi etapi nas je čakala “samo“ še zadnja v dolžini 25 kilometrov. Z vzponom na prelaz in spustom. A pred njo je sledila še dobrodošlica v mestu Pigna, ki je dva dni živelo z nami. Kot osvajalska vojska smo se razkropili po mestnih lokalih, kjer so nam lastniki gratis točili pivo in sangrio ter ponudili prigrizke. Take dobrodošlice ni pričakoval nihče od nas. Seveda ni manjkala niti živa glasba in tako se je konec pred koncem zavlekel tja do tretje ure. A če smo preživeli sedem izjemno utrudljivih in zahtevnih etap, nas zadnja ni preveč skrbela.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

No, prav sprehod po parku ni bila, saj smo startali posamezno na čas. Tako si je lahko vsakdo izbral svoj tempo in jaz sem se odločil, da bom zadnji, ki je prevozil traso Ata Via Stage Race.

Organizator namreč razmišlja o opustitvi dirke. Organizacijski zalogaj je velik in dirka sloni predvsem na prostovoljcih, ki opravijo ogromno dela. Ob trenutni poplavi vseh vrst prireditev na tem območju so seveda tudi oni raztegnjeni preko vseh meja, a mislim, da bo ekipi s pomočjo domačinov dirko uspelo ohraniti in nadaljevati.

AVSR, kot jo imenujemo preživeli, ni za vsakega. Je pa velika avantura za vsakogar, ki si vzame čas za pripravo nanjo in etape jemlje s spoštovanjem, a brez strahu. Letošnjo so končali skoraj vsi in etapni časi v najdaljših niso presegali 10 ur. To pa je še tista meja, ki ti dopušča regeneracijo pred naslednjo etapo in te ne izčrpa popolnoma. Zaradi tega bi bilo lepo, da se dirka nadaljuje, saj to izkušnjo in avanturo privoščim prav vsem.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Zakaj?

Gorsko kolesarjenje stare šole, kjer ni dovolj le, da voziš kolo. Ko vso svojo moč in spretnost vložiš v premagovanje zahtevnega terena, ozkih poti in vrtoglave višine, ki preverjajo tvojo vzdržljivost. In si za to poplačan z zadovoljstvom, ki te dviguje nad oblake, da prelepe pokrajine in nepozabnih, čarobnih razgledov sploh ne omenjam. Teh krajev drugače kot skozi AVSR sploh ne bi spoznal. In po doživetem v tem težkem in navdušujočem tednu dni bi bila to velika škoda.

Dirka daje prednost avanturi, a vendar je tu tudi tekmovalni del. In najboljši na AVSR 2017 so bili:
- v enotni moški konkurenci Italijan Francesco Gaffuri, drugi njegov rojak Marco Sciarra in tretji Španec Guillermo Hernandez.
- v enotni ženski konkurenci Portugalka Ilda Pereira, kljub nerodnemu padcu v predzadnji etapi, druga je bila Belgijka Celine Nieuwenlam in tretja njena rojakinja Gwen Voets.
- v kategoriji dvojic sta zmagala Španca Miquel Prat Triadu in Joan Vidal Pinart pred Kanadčanoma White Knuckle Racing, tretja sta bila Belgijca v ekipi S Bikes.

Ena najtežjih dirk, ki sem jih kdaj odpeljal. A po nekaj dneh refleksije priznam, vrnil se bom!

Največ Alta Vie je v svoj objektiv ujela Alessandra Repetto in na njeni facebook strani si lahko pogledaš še več fotografij. Ale di Pezza, images & words.
Pubblicato: 09.07.2017

Fonte: www.mtb.si