Veriga ostaja na Gorenjskem med ljubitelji visokogorskega furanja, potem ko je Jernej Šarkan nanjo pripel Darjo. Strastna turna smučarka je svojo drugo strast, alpinizem, zamenjala za kolesarjenje. Če še ne razumeš, kakšno kolesarjenje, za turo z njo le ne obuj čevljev s karbonskim podplatom in ploščicami za vpenjanje v pedala. Recimo, da z višino, izpostavljenostjo, hojo, pa tudi strmimi spusti nima težav. Več o Darji pa v odgovorih, jo je Jernej kar izčrpno zaslišal.

Darja Zaplotnik

Vzdevek: Bigfootka … še iz alpinističnih časov ;) “gospa s kolesom” me je doletel na začetku prejšnje zime. Dobri prijatelji me kličejo Darči. Ko gre na detajlih za nohte, mi Peter reče samo še Darč.

Kraj: Naklo

Starost: 44 in pol

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu ... : upam, da sem še vedno Voljašica, sicer pa pripadam plemenu Stezosledci in moji ljubi ženski grupi MTBejbe <3 (srček), sicer pa dolgoletna članica Alpinističnega odseka Kranj

Jernej: Darja, kako lahko zimskim goram predana turašica sploh zaide v svet MTBja?

Darja: V bistvu to res nikoli ni bilo v planu. Da bi po zaključeni zimski sezoni v gorah ne obula plezalnikov, se navezala na vrv in šla pač plezat. V kolikor danes pogledam nazaj, pa je bil mtb precej logično nadaljevanje moje gorniške zgodbe. Samo taprave ljudi sem očitno morala srečati. Vse ostalo se je potem odvijalo precej bliskovito. Kolesarskih kilometrov sem imela še iz časa priprav na alpinistične odprave precej v nogah, motivacija in želja pa je močno naraščala iz ture v turo. Tudi sam pristop k turam (logistika, priprava in izbira ture, orientacija …) mi je bil precej domač in ko me je med spustom s Kobariškega Stola spreletel občutek, da vozim po metru pršiča … takrat sem vedela, da je to to. Od takrat dalje sem res upokojena alpinistka z nasmehom na obrazu, saj niti sekunde ne obžalujem odmika od plezalne scene. Edino zimo še vedno težko pričakujem, saj je turno smučanje zanesljivo moja prva športna ljubezen.

… si potem še vedno greenhorn ali je sedaj že drugače?

Načeloma še vedno vztrajam pri mlečnezobcih v mtbju, čeprav me prijatelj Marko že od lani opozarja na nesmiselnost tega samopoimenovanja. Nekaj sem že prevozila, nekaj upam, da še bom. Želja in načrtov, predvsem visokogorskih, mi ne manjka. Precej dela me seveda še čaka na učenju tehnike, kjer mi je v “oporo” precej zajetno motorično znanje, ki sem si ga pridobila tekom odraščanja in kasneje med študijem. Izhajam namreč iz družine, kjer sta se šport in narava tesno prepletala.

Dajva eno na temo statistike in analize podatkov. Glede na vse tvoje epske kolesarske letne podvige ... Koliko cca. znese na koncu sezone kilometrov, kolesarskih dni, višincev pri gorski kolesarki, kot si ti? Zgolj samo in toliko, da se fantje lahko malo zamislimo ...

Tovrstne numerike sicer ne beležim (mogoče bolj okvirno, da vem kdaj mora moj Blu k zdravniku), je pa relativno enostavna: letni beri sobot prišteješ okvirno 20 dopustniških tur, pomnožiš s 1500 in dobiš prevožene višince. Okvirno je polovica turaških, polovica bajkerskih. Med tednom imam redko čas za kake resne športne podvige. Če se lahko pošalim, sem takrat bolj “kuča posao” stil. In, če se smem dvakrat, na turo sploh ne grem, v kolikor nima vsaj jurčka in pol višincev. Šalo na stran, malo sem se razvadila, da na eni turi oberemo karseda veliko. In potem postanejo res epske, vključno z recimo tisočico nošenja kolesa … kategorija športnih garačev pač. Če se boste fantje zamislili ne vem, niti se vam ni potrebno. Vsak naj počne, kar mu ustreza, le da s svojim početjem ne ovira drugih.

Je videti kot Rodica, ampak je nekje v Franciji (podpis za inšpektorje)

Že iz tvojih plezalnih časov si se ozirala po enakovredni ženski družbi …

Absolutno! Nekako se mi zdi precej pomembno, da si ženske v moških športih najdemo svoje mesto. Razumljivo je, da že z vidika psihofizičnega statusa ne moremo dosegati enakih rezultatov. Niti jih ne želimo. Lahko pa se temu približamo. Ne zaradi potrebe biti boljše, temveč zaradi samostojnosti in neodvisnosti, ki jo med drugim potrebujemo za svojo samozavest. V bistvu zelo rada smučam ali pa bajkam meni primerne ture v družbi punc, raje kot da bi se samo sončila v slavi moških tur. Ne me razumeti narobe, z največjim veseljem grem s fanti na turo in najbrž tudi oni z nami. Ampak ženska tura je pa le ženska tura … hehe, saj občasno povabimo nanjo fotografa in serviserja. :P :D 

Berem tvoje zapise na socialnih omrežjih … tega je najbrž še več, skritega pred očmi javnosti?

Huh … ja. Še iz alpinističnih časov vodim dnevnik tur ter občasne zapise. Semintja si zapišem kak detajl, zgodbico, utrinek.

…pa si pripravljena kaj deliti za mtb.si?

Mogoče tale dva. Se razume, da sta vezana na gore … ter problematiko, ki se nanaša na naše vsakotedensko prepovedano početje.

“Ooo, poglej ju, naši kolesarki, naši kolesarki”, sva že od daleč slišali nasmejane klice planincev, ko sva se spuščali po mulatjeri proti dolini. Na obisku v gorskem raju samega Zlatoroga sva bili. Vrhovi so bili poprhani s svežim snegom, v najini duši pa je vrelo od silnih lepot in globine doživetja. In med tem, ko sva visoko gori v družbi belih žena spretno sukali krmilo nedovoljenih prevoznih sredstev po planinski potki, so naju opazovali. Precej očitno jih je to navdušilo, saj so na vsak način želeli skupno fotografijo v stilu “punc s kolesom v hribih pa res ne srečaš vsak dan”. In da ne pozabim, tudi lovec, ki sva ga zjutraj srečali pri vzponu in nato spustu, naju je hitel vabiti na poslovilno kavico v dolini. Bajkerji več kot očitno res nismo zgolj nadlega na planinskih poteh. V bistvu smo samo drugače opremljeni pohodniki.

Ena smučarska mora biti

Mi znaš predstaviti osebnostne značilnosti gorskih kolesarjev? Kakšni smo? Kakšne so recimo vzporednice in razlike v primerjavi z drugimi športniki? Ti je vprašanje mogoče kaj znano oz. ali veš, od kod izvira?

Tovrstnih raziskav je bilo opravljenih kar nekaj. Delček sem v okviru študija na temo alpinizem in športno plezanje prispevala tudi sama. Nedvomno pa gorsko kolesarjenje spada v kategorijo rizičnih športov, ki jih Gunnar Breivik, norveški psiholog opredeljuje kot vse športe, pri katerih je potrebno računati z možnostjo hujše poškodbe ali celo morebiti smrti, ki sta sestavni del aktivnosti. Raziskave tudi potrjujejo, da športniki rizičnih športov tako v osebnostni kot motivacijski strukturi relativno dobro ustrezajo psihološkemu profilu vrhunskega športnika. Hm … e-mtb se tukaj seveda izključuje.

Tudi tvoja dva največja hobija sta več kot očitno gorsko kolesarjenje in turna smuka, povrhu vsega pa si še profesorica športne vzgoje ... Ali veselje do teh dveh športov prenašaš tudi na mlajše populacije oz. učence? Kako in na kakšen način?

Najprej bi zamenjala vrstni red … najprej smučarija, potem kolo. Vem pa, da Peter komaj čaka na resno globalno segrevanje, ki bi smuči postavilo v kot. ;)  Samo potem tudi snega ne bomo mogli šredat več.

Približati šport mladim, jih gibalno ozavestiti in vnesti veselje do športa, je del moje profesionalne vsebine. Dober športen pedagog ni samo športnik, predvsem je ustvarjalec, mentor, usmerjevalec in spodbujevalec mladih na področju športa, gibanja, zdravega načina življenja, kritičnega mišljenja, timskega dela. Včasih nam vse to uspe, pogosto pa tudi ne. Recimo, da primanjkuje našemu šolstvu nekaj več prožnosti ter hkrati poguma in odločnosti zoperstaviti se sistemu. Kakorkoli, učiteljsko poslanstvo jemljem zelo resno in priznam, da v delu uživam in se ga veselim!

V praksi si težko predstavljam omenjeni športni dejavnosti neposredno vključiti v delo profesorja športa. Za to seveda obstajajo določene zakonske in praktične ovire. Učence seveda seznanimo z manj rizično različico, torej s kolesarjenjem in alpskim smučanjem. No, meni je celo uspelo enkrat jih peljati na gorskokolesarsko turo, ker je bil ravnatelj temu zelo naklonjen. Moram pa vseeno dodati, da na področju športa mladih ni vse tako črno, kot se morda bere ali sliši. Imamo cel kup mladih športnih nadebudnežev. Kar poglejte, kako gibanja željni so zlasti mali otroci. Težava je pogosto le v tem, da se teh športno-gibalnih navad ne spodbuja, oblikuje in ohranja zadosti znotraj družine.

Babe na Babi

mtb.si: Če le ne štrlijo kosti skozi kožo ali če niso oči obrnjene nazaj, se fantje po padcih ponavadi smejimo drug drugemu. Ste visokogorske turne punce kaj prijaznejše druga do druge?

Darja: Preden se punce skupaj podamo na visokogorske (pa tudi katere druge) ture, se običajno dodobra spoznamo na predhodnicah. Če preskočijo ne samo mtb iskrice, temveč tudi osebnostne, potem smo res zmožne ustvariti pravo žensko trdnjavo, v kateri se varujemo in podpiramo ena drugo. Natančno se zavedamo, da je poškodba ene, poškodba celotne ekipe. Zato se temu primerno vedemo in najbrž manj tvegamo v primerjavi s fanti. To ne zmanjšuje vrednost našega početja, le preje stopimo dol in se odpovemo slavi kakega prevoženega detajla.

Me smo team, dobro namazan stroj, ki diha isti zrak!

Zato tudi skrbimo ena za drugo, jočemo, se objemamo in imamo res fajn…pa smejemo se tudi, vse skupaj in ena drugi

Zadnjič, ko smo zaključile turo Bohn-Tmin, nas je ob povratku z vlakom strojevodja v Mostu na Soči vprašal, če smo iz kakega kluba. Pa je hitro dobil odgovor v štajerščini, da smo aktiv kmečkih žena.

Če greš s puncami na turo, sledi temle modnim zapovedim

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Darja: Z mojo prijateljsko družbo, žensko, mešano ali pa v nama ljubi dvojini. Fotogenično okolje, daleč stran od ponorelega sveta, odkrivanje novih stezic ali preizkušanje že znanega. Všeč mi je lep flow, začinjen s tehnikalijami. In z veseljem odnesem kolo par sto višincev … vse za razkošen razgled ter lep in zanimiv spust.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Zanesljivo je v družbi turnih smuči, nekje visoko v gorah, s tonami pršiča ali kvadratnim kilometrom firna ter po možnosti v solidni strmini. Vse to seveda, če imam prost dan.

Sicer pa vse, kar vključuje moj zdaj že kar velik naraščaj.

Kaj bi počela, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Zanesljivo bi nadaljevala alpinistično pot. Od nekdaj so me namreč privlačili globoki in prepadni pogledi proti dolini ter svoboda in človeška majhnost, ki jo ob tem občutiš. Gore te resnično naučijo ponižnosti, discipline in odrekanja. Rada jih imam. Še posebej v zimskem času, ko se ovijejo v svoje skrivnostne, bele tančice.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

To je seveda moj Baby Blu. Trek Remedy 7, moje prvo in seveda edino polnovzmeteno kolo. Dobro leto ga imam (kaže pa vsaj dve leti več ;) ) in izpolnjuje vsa moja pričakovanja. Če česa ne zmorem zvoziti, se z lahkoto izgovorim, da nimam dovolj hoda. V resnici pa mi je šlo zadovoljivo tudi s trdakom, ki ga je imel pol manj. :P

Tvoje prvo kolo?

Znamke se ne spomnim, bilo pa je zamolklo zelene barve. Brat mi ga je zlomil na pol, ko sva se podila z njim naokoli … K sreči je bil doma švasaparat pri roki. 

Tvoj vzornik?

Nimam vzornikov. Niti alpinističnih, niti plezalnih, niti smučarskih, niti kolesarskih. Furam svoj stil in ob tem dobro opazujem mojstre okoli mene!

V življenjskem smislu pa ima dva. Mamo, ki me je naučila predanosti družini, in očeta, ki me je postavil v svet športa. Oba skupaj pa delavnosti, poštenja, ljubezni in poguma. Zelo ju spoštujem in upam, da bosta moja mladiča vsaj pol toliko kdaj menila o meni.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

V bistvu bi morala že zaradi narave mojega poklica in dela (sem športna pedagoginja) poznati vse šampione za naprej in nazaj … Temu žal ni tako.

Želim si le, da si Jana pozdravi koleno, Anja prst, Andreja ponovno odpelje DOS, Maja srečno vrne z vsake plezarije in Daša večkrat vzame čas za nas.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Zanesljivo je bil to: glej daleč naprej! 19.9.2015 mi ga je na prvi skupni turi podal tržiški MTB guru Andrej Remškar, “naš učitelj”.

Zelo blizu pa sta mi tudi: “popusti, da boš zmagal” ter legendarni: “šta se mora nije teško”. 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnila?

Uh…to je bila res grda polsalta oz. skorajda preval letno ali morebiti celo judo preval na furi s Smokuškega vrha. Šli smo takoj po dežju, korenine so bile mokre in spolzke. Jaz pa polna poguma za skoke. K sreči se je končalo samo z bolečo ramo ter ranjenim ponosom. Filmček tega spektakularnega padca sem si večkrat ogledala in si obljubila, da tega ne bom več počela. No, tamaladva se še sedaj smejeta na moj račun.

Preberi še

Na verigi: Jernej Šarkan

Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Fotografije so iz Darjinega arhiva

Deli s prijatelji

Nazaj

Izvor: www.mtb.si