Te dni se v jugovzhodnem kotičku hrvaške Istre, v Rabcu, na desetdnevnih pripravah mudi glavnina ekipe v krosu Cannondale Factory Racing. Ameriški proizvajalec koles je svojo “fabrško” vrsto zaupal Evropejcem, da ne rečemo kar Nemcem: tu je Manuel Fumić ter sestri Helen in Hannah Grobert s trenerjem Philom Dixonom. Manjkata Francoz Maxime Marotte in Brazilec Henrique Avanzini.

Helen je dvakratna zmagovalka svetovnega pokala med mlajšimi članicami, obetavna mlajša Hannah je še vedno v tej kategoriji. Izkušeni 35-letni Fumić, ki ga s Hrvaško povezujeta hrvaška starša, je pri vrhu svetovnega krosa že poldrugo desetletje.

V Rabcu jih je pričakal novo odprti Bike center Rabac, ki ga je projektirala slovenska Aliansa (Alliance ASE), seveda za trening izkoristijo tudi številne poti, makadame in ceste v okolici.

Poklepetali smo s Helen in Manuelom. Več s slednjim - tako mašino za intervjuje je težko ustaviti.

Andrej: Kako sta doslej zadovoljna s sezono?
Helen: S sezono sem zadovoljna, v Lenzerheideju sem bila s 5. mestom prvič na stopničkah v svetovnem pokalu med elito. Dirkala sem povsem brez pritiska in tudi naprej je tako.
Manuel: Dobro, zadovoljen sem. Dobro smo jo začeli na Cape Epicu, s Henriquejem sva šest dni vodila. To ni moj tip dirkanja, dolga dirka je, a dobro je biti tam in tekmovati z vsemi močnimi xc fanti. V svetovnem pokalu nimam dosežkov, ki sem si jih želel, okoli deseterice sem, kar ni slabo, a želim si vrhunskih dosežkov. A osvojil sem naslov nemškega prvaka in kolajno na evropskem prvenstvu. Tudi na zadnji dirki svetovnega pokala mi je šlo dobro, tako da se veselim zadnjih dirk, zadnje dirke svetovnega pokala in SP v Cairnsu. V formi sem in kot pravi trener, damo le še češnjo na torto.

Manuel, zdaj si zrel kolesar, si se specializiral za prvenstva - državno, evropsko, svetovno?
Manuel: To bi bilo super, a vedno sem se znal dobro odrezati na velikih tekmovanjih, znal sem se prav pripraviti za najpomembnejše dirke sezone. Sem pa v dobrem položaju, imam dobro štartno mesto in se veselim SP v Cairnsu.


Manuel in Helen na enem od spustov v Bike centru Rabac

Tvoja sedma sezona pri Cannondalu je. Še kaj pogrešaš družinsko ekipo FBI - Fumic Brothers International?
Manuel: Dobro smo se imeli, a vse se enkrat zaključi. Brat je 6 let starejši, nehal je tekmovati zaradi zdravstvenih težav, FBI je bila ekipa bratov in če bi nadaljeval sam, to ne bi bila več ekipa bratov. Lepo obdobje je bilo, z organizacijo ekipe in trženjem smo opozorili nase, a sem vesel, da sem zdaj pri Cannondalu, kjer imam dobro podporo.

Kako gre poslovnežu Ladu?
Manuel: Res je poslovnež, od jutra do večera je v pisarni. A kadar mu le uspe, gre na kolo, vsaj med vikendi, in je v dobri formi. Če bi dal številko na svoje krmilo in šel na maraton, bi bil kar v ospredju.

Kako pa oče Marko, mu je kaj dolgčas, odkar ni več ekipe FBI?
Manuel: Ne, še vedno veliko potuje. Preselil je na Hrvaško, v Karlovcu imamo hišo, tako da malo potuje med Nemčijo in Hrvaško …

… vmes se ustavi v Sloveniji …
Manuel: Ja, kar pogosto, stric v Sloveniji je žal nedavno umrl, a oče govori slovensko in tam pozna veliko ljudi. Pravi, da moram tudi v Sloveniji priti na kakšen trening. Veliko je hribov, hrana je dobra …



Kako se počutita v Rabcu?
Helen: S sestro sva prvič tu, veseli sva, da naju je Cannondale pripeljal sem. Prav brez pričakovanj sva prišli, ničesar nisva vedeli o Rabcu. Pa nama je všeč in bi se oktobra radi vrnili na počitnice.
Manuel: Povsod po svetu sem že bil, lepo je odkrivati kraje, kjer je vse novo. Sem sem že prihajal kar nekaj časa, prvič sem bil pred desetimi leti. Jezik razumem, hrana je odlična, vreme tudi, pa vzdušje. Za nas tekmovalce vzponi tu niso težava, zlahka jih premagamo, za slabše pripravljene pa niso mačji kašelj. A ko se vzpneš, si nagrajen, razgledi so prekrasni in to je dovolj za motivacijo za kolesarjenje v okolici Rabca.
Všeč mi je tudi, da takoj, ko zaviješ z glavne ceste, ni več prometa, sam si in počutiš se varnega. Velikokrat treniramo kje, kjer je veliko prometa, Phil nam mora zato slediti z avtom ali motornim kolesom.
Še veliko lahko ponudijo. Vesel sem, da nas je Valamar povabil sem, imajo načrte za povečanje ponudbe za kolesarje in to bi lahko bila pomembna hrvaška kolesarska destinacija.
Rabac mi ustreza tudi zato, ker ni predaleč. Osem ur z avtom. Zimo smo preživeli v Južni Afriki, a pri letenju si omejen z opremo, ki jo vzameš s seboj, tu pa je lažje.

Kakšne treninge delate tu?
Manuel: Jaz predvsem za hitrost na ravnini, na zadnjih dveh dirkah bodo morda odločale majhne razlike.
Helen: Treniram z Manijem, poskušam držati njegov tempo. Prednost je, da lahko treniram z njim. Pa še naš vodič je tu.



Na konferenci si dejal, da te hrvaški kolesarji spremljajo na družbenih medijih, koliko pa ti kaj veš o hrvaški mtb sceni?
Manuel: Pred devetimi ali desetimi leti sem nastopil na eni ali dveh majhnih dirkah, a scene žal ne uspem spremljati. Dobim kar nekaj povabil na dirke, a se žal ne ujemajo z mojim koledarjem. Pa bi rad prišel na manjše dirke na Hrvaško in tudi drugam. Dobro je za lokalno sceno, če se pojavi profesionalec. A iz odziva v družbenih medijih vidim, da je kolesarstvo tu priljubljeno.

Če Rabac torej priredi maraton Manuela Fumića, kdaj bi bil dober termin?
Manuel: Proti koncu leta, ko je vreme še dobro. Morda oktobra.

Terra Magica pa je takoj po SP in malo prezgodaj zate?
Da, s svetovnim prvenstvom zaključim dolgo sezono, ki se je s pripravami začela novembra lani, in grem na počitnice. Bi pa prišel na počitnice …


Objavljeno: 18.08.2017

Vir/avtor: www.mtb.si