Marko Munih je pripel drugega Tolminca, ki pa je že dolgo Logačan. Matija je znan pod imenom Matic in pod znamko Goni.se. Slednja po nam dosegljivih podatkih že šest sezon živi na facebooku na @kolo.goni.se. Tam najdeš ture in ture in še ture … In ture. Veliko zamisli za ture. Le še švedska domena mu manjka.

 

Matija Klanjšček

Vzdevek: Ni ravno vzdevek, me pa velika večina pozna po skrajšani obliki imena, torej Matic

Kraj: Logatec, s koreninami in po rodu pa še vedno Tminc

Starost: 40

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Če nanese (vedno redkeje), da se na kakšni rekreativni dirki opredeljujem, potem ostajam zvest dolgoletnemu ferajnu, Soškemu AO. V smislu lastne zabave pa se “skrivam” za znamko Goni.se.

 

 

Marko: Ali si se kdaj že poigraval z idejo, da bi se kartiranja MTB poti lotil malo bolj zares (glede na to, da je kartografija pravzaprav tvoj poklic) in jih objavil v kakšnem vodničku v tiskani ali e-obliki? Dajmo reči, da govorim o nadgradnji tvoje fb strani Goni.se.

Matic: O ja, ta ideja je predmet pogostega poigravanja. Kot vodniček v kakršnikoli obliki gotovo še nekaj časa ne, slednjega namreč zelo primanjkuje. Imam pa to srečo, da v zadnjem obdobju, ko skušam kolesarsko in vodniško dejavnost začeti potiskati nekoliko naprej v smislu rasti iz hobija v “tazaresno” delo, počnem dejansko prav to – se ukvarjam tudi z raziskovanjem, kartiranjem in vodenjem za namene razvoja turističnih MTB produktov, kar ima, upam, čim svetlejšo prihodnost. Goni.se pa je pravzaprav tudi že v začetnih fazah nadgradnje (sicer res začetnih), saj se je z dolgoletnim zbiranjem sledi in idej “tako za hec” le-teh nabralo kar nekaj in če ne drugega, jih želim malce bolj smiselno urediti.

 

Kakšen je tvoj nasvet za kolesarje/kolesarke s službo in otroci, ki bi radi še vedno karseda dosti kolesarili, pa jim nekako ne uspeva? Tebi gre to namreč kar dobro od rok že leta in leta.

He, he, tukaj je na mestu opomba, da kolesariti mi morda res uspe relativno dosti, sploh glede na družinsko in službeno situacijo, ne gre pa to za neke resne, nikakor tekmovalne ali kakorkoli sistematične pristope, preprosto za vrtenje pedal iz lastnega veselja. Morda sem iz svojih atletsko-plezalsko-alpinističnih let potegnil na trenutke nekoliko mazohistično potrebo po gibanju, kdo ve ;). Je pa res, da me je držanje plezalne kondicije na vsaj malce višjem nivoju večkrat pripeljalo v skoraj frustrirajoče situacije, ko zaradi vedno večjih obvez preprosto nisem več utegnil dovolj časa namenjati tej aktivnosti, držati forme, težko je bilo dobiti soplezalce, aktivnost je časovno potratna itd. Pri kolesu pa – ko imaš čas, ga pač lahko kadarkoli zajahaš, velikokrat sam ali tudi v družbi, se na hitro “zgoniš” v urci ali treh, pa naj bo to nesramno zgodaj zjutraj, čez dan, ponoči, kadarkoli. Po moje je to to, čim bolj učinkovito organiziranje in izkoriščanje časa, največkrat na račun spanja, dokler te malo ne sesuje. Aja, pa seveda blazno razumevajoča žena ;)

 

V domačih hribih

Koliko dolga je bila najdaljša tura, ki sta jo naredila z Boltom? In kako dolg je bil njegov najdaljši pobeg? :)

Z Boltom si privoščiva predvsem zelo uživaške ture. Če je le možno, je kolo sestavni del enega do dveh pasjih “sprehodov” na dan, seveda so ti krajši. “Tazaresne” ture pa se vrtijo nekje do 20 km, ob celodnevnem potepanju sva raztegnila tudi že na 30. Mojih, seveda, on naredi še vsaj pol toliko obvozov levo in desno zraven. Pobeg? Vsak klanec navzgor mi pobegne! Navzdol se slika pogosto obrne, a tudi takrat ga skoraj ne rabim čakati. Pobeg v smislu npr. divjačinskih skušnjav pa še noben ni trajal prav dolgo, je precej ubogljiv kuža.

 

V parku na Rogli, foto Uli Stanciu

 

mtb.si: Kdaj si zabeležil svojo prvo GPS sled na kolesu? Se ti kaj sanja, koliko se je tega že nabralo?

Matic: Hm, resneje sem se začel “igrati” s pohodniškimi GPS napravcami l. 2004, ko smo v malce višjih hribih testirali vzdržljivost in delovanje enega izmed Magellanovih sprejemnikov, kartirali smer dostopa, vpona na vrh ipd. Tako, malo za hec in malo v “poljudno-strokovne” namene (če koga zanima, tule je rezultat). Potem pa sem, leto po prihodu z odprave, nabavil prvo prav svoje gorsko kolo in začel raziskovati Golovec, medtem ko je naše svežerojeno dete trdno spalo svojo vsakodnevno popoldansko kitico (na srečo je bilo pri tem opravilu dokaj pridno in vztrajno). Koliko se je nabralo sledi v zadnjih 12-ih letih? Huh, natančen odgovor bi tudi v sanjah težko našel, jih je pa že v okolici vseh mojih lokacij bivanja ter npr. samo vzdolž kraškega roba kar precej ;) .

 

Še ena iz domačih hribov, foto Daša Kotnik

 

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Matic: Na kolesu je (skoraj) vsak dan popoln ;). Sem pa precej “razcepljena osebnost” glede tega. Neizmerno uživam v samotnem zimskem raziskovanju pozabljenih stezic v smeri morja in toplejšega juga, kakor tudi v družinskih kolesarskih potepanjih in taborjenjih, pa s prijatelji na turi v osrčju (khm, prepovedanih) tolminskih vršacev ... Ni pa skrivnost, da so mi bolj pri srcu daljše in naporne ture, ki ponudijo široko paleto mtb doživetij ter imajo po možnosti pravi hribovski značaj in vsaj delno komponento odkrivanja novih terenov.

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Počitek po naporni kolesarski turi ;). V bistvu karkoli, kar vključuje moja dva vedno bolj podivjana mladca, pa da na psa in ženo ne pozabim ;). Najraje v naravi, med raziskovalnim hribolazenjem, tekom na smučeh ali pa z vetrom v laseh (ha, ha, ha) in z razpetimi jadri nekje sredi Jadrana.

 

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Domišljam si, da bi še vedno plitko dihal v plezalnem raziskovanju visokega in nekoristnega sveta, od katerega sem se po dolgih letih predanosti res precej na hitro odtrgal. Čeprav ničesar zares ne obžalujem.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

A ni Marko nič povedal? ;) Zdaj je že dobro leto, kar sem vstopil v svet konkretneje polno vzmetenih koles in zares uživam na svojem rahlo neserijskem Wildcardu. Hudo udoben, lahek in okreten, pa z nebarvanim surovim izgledom tudi lep ;). Odstrl mi je marsikatero obzorje spustov, kjer sem sicer že prej kolovratil s precej manj namenskimi bicikli, sedaj pa je vse skupaj postalo še večji užitek.

 

Tvoje prvo kolo?

Tistega brez bremzov in pedal, ki je med spuščanjem z nonine gune in ob srečanjih s kmetijsko mehanizacijo pod stogom povzročilo kar nekaj šivov na glavi, se ne spomnim najbolj. Imam pa živo pred očmi oranžen Pony, na katerem sta me pri kakih 7-ih letih, skupaj z dve leti starejšo sestro, starša jadrno vzela s seboj na poletno kopanje v Nadižo, vseh 22 km iz Tolmina in prav toliko nazaj. Kopanja je bilo seveda bolj malo, se pa še sedaj spomnim tatovih klicev, kdaj je treba skočiti dol z bicikla, ko nas je prehiteval kakšen velik kamijon ;) .

 

Bolt: Upaš po markirani?

 

Tvoj vzornik?

Nimam posebnega vzornika, spoštujem pa izkušenejše (starejše ali mlajše) in sem odprt, da se lahko od takih oseb čim več naučim.

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Bom ostal kar lokalno - sicer nisem detajlno posvečen v našo kolesarsko sceno, toliko pa že vem, da mladi xc “divjak” Jure Rus ni od muh, sploh ker smo  se že parkrat skupaj preganjali po logaških gmajnah. Saj ne, da je kaj posebnega to, da pri svojih 13-ih spraši mene, “starega fotra”, navdušujejo me predvsem njegov pristop, odločnost in vztrajnost, kar so v kolesarskem športu še kako potrebne kvalitete. Pa njegovi tekmovalni rezultati seveda tudi.

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Je bolj splošne narave in sega precej nazaj. Komaj polnoleten mulc sem nekega dne klepetal s starim stricem Evgenom, pred kamnito hišo v Klavžah v Baški grapi. Stric, ki je imel res neverjetno polno in pestro življenje, jih je takrat štel krepko čez 90, pa je mene, pubertetniškega mladca, seveda zanimalo, kako se kaj počuti pri teh letih. Jaz recimo sem se kvalitetno zavedal in spominjal zadnjih par let svojega življenja, ostala pa, kot da so minila kot blisk, vseh 15 ali koliko. Pa me je stric z nasmeškom pogledal in rekel: “Veš kaj Matic, tudi jaz se počutim popolnoma enako. Če pogledam nazaj, je vseh 90 let minilo kot v trenutku in če bi mogel, bi jih z veseljem živel vsaj še enkrat toliko, ne bi mi zmanjkalo stvari in idej za počet. Zato živi polno in z namenom, kakor da je vsak tvoj dan lahko zadnji.” Danes se to mogoče sliši zlajnana ali cenena fraza, ki jo po Facebook zidovju prodajajo instant duhovni modreci, a meni se je takrat zelo vtisnila v spomin.

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Nedolžen popoldanski krog s prijatelji preko Klobuka in Toškega čela, se je tam nekje na Šentviškem hribu (še zdaj ne vem, od kje je prišel tisti hlod izza ovinka) pri veliki hitrosti končal z akrobatskim premetom, poštenim nategom vseh sklepov od vratu navzdol, ždenjem na urgenci, zlomljenim prvim rebrom, ter predvsem z boleče dolgotrajnim okrevanjem. Še sreča, da so za bicikel bistvene noge, tako da sem pedala vrtel, še preden sem lahko spet zares globoko dihal ;) .

 

Preberi še
Na verigi: Marko Munih
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Objavljeno: 10.10.2017

Vir/avtor: www.mtb.si