Poskusil bom, na nekoliko neobičajen način, razložiti MTB sceno v Bosni in Hercegovini. Tako preko ljudi, ki sem jih obiskal in preko vseh krajev, ki sem jih obiskal.

Pisal bom o razlikah, ki sem jih opazil v dojemanju gorskega kolesarjenja med kolesarji iz različnih držav in kontinentov. Iz preprostega razloga, ker nimam dovolj izkušenj, da bi pisal o razlikah v gorskokolesarski sceni v Bosni in v preostanku sveta, saj sem vozil le nekaj trejlov v Sloveniji in na Hrvaškem. Tako sem se odločil med opazovanjem drugih, tujih kolesarjev, ki obiščejo našo deželo. Vožnja v kolesarskih parkih pa mi je bolj kot ne poznana skozi videe na Youtube.

Na kratko

Nisem tipičen kolesar. No, s 100 plus kilogrami je to nekoliko težje. Zase lahko rečem, da sem hribolazec, ki mu je kolo orodje, s katerim se premika po hribih.

V Bosni je namensko zgrajenih bolj malo poti. Je ena spustaška, ki zadovoljuje kriterije UCI, to je tista na Trebeviću, planini v neposredni bližini Sarajeva, tam kjer poteka dirka Treba DH. Nato imamo nekaj “geto” izpeljank mini kolesarskih parkov, tu se zgodba nekako konča.

Trejli, oziroma poti po katerih se večinoma vozim, so bolj kot ne planinski, nekaj je tudi takšnih, ki jih lokalno prebivalstvo že leta koristi za gnanje živine na pašnike, sem ter tja pa uporabim kakšen slab makadamski odsek. Gozdne poti uporabljam večinoma le tiste, ki so jih naredili zaradi vleke hlodov. In to je to.

Bosansko-hercegovski hribi so pusti, stalno naseljenega prebivalstva skorajda ni in to jih predstavlja v čisto drugačni luči kot okolico mest, kjer se največkrat podijo kolesarji.


Ozren. Ni tipični kolesar, rad pa dobro je!

Dežela KONTRASTOV!

Sama Bosna je dežela kontrastov, siromašnih ljudi in nesramno bogatih posameznikov. In tako so tudi trejli en tak neobičajen miks, ko ti prelep “flow” brez opozorila prekine ravno odrezana kamnita stena … in se nadaljuje po akrobatsko.

Ko se spuščam z Vršiča v Sloveniji, vsaj stokrat slišim pozdrav - “zdravo” ali “servus”, in tudi trejl tam delim z obilico ljudi, hribolazcev, pohodnikov. Na eni furi iz Vršiča jih srečaš toliko, kot sem jih v bosanskih hribih sam srečal v zadnjih desetih letih. In seveda sta ob takšni količini ljudi v hribih potrebna strpnost in spoštovanje, zato da bomo lahko vsi uživali na hribovskih poteh. Vsak na svoj način, seveda.

Pri nas v Bosni je mnogo večja verjetnost, da na mestu kjer pričakujete gručo planincev, srečate golfa druge generacije, seveda brez registrskih tablic, in to tam, kjer bi se še velika večina “ta pravih” terencev mučila s podlago.

Veliko trejlov vozim sam. Kar nekaj dobrih stvari je v tem, da se voziš sam. Uživam v tišini, ki ti jo nudijo le hribi. So tudi slabe strani. Če si v hribih sam, koga boš poklicai na pomoč, če se ti kaj zgodi? No, če sem na “domačih” trejlih, ki jih dobro poznam, potem osebi, ki tudi pozna tisti teren,povem kam grem, če bi se mi kaj zgodilo. Drugače pa, če grem v neznano, se načeloma pazim in ne preizkušam svojih skrajnih meja. Če nisem 100%, potem raje sestopim s kolesa in hodim, kot da izzivam kakšen hud padec. Ker tam te res nihče ne najde.
 

Najpogosteje videno vozilo v bosanskih hribih.

Lokalni trejli? Na domačem terenu

Poti so kakršne so in kot sem že prej povedal, so res nenavaden miks. Majhne možnosti so (beri nikakršne), da se v Bosni kaj spremeni in da se po hribih začnejo graditi namenski - kolesarski trejli. Do takrat bom vozil kar imam in pri tem užival. Seveda uživam v vožnji s kolesom, a toliko bolj uživam v prijateljstvih, ki jih sklenem na svoji poti. Le-ta so mi vedno pri srcu, pa najsi bodo kolesarska, lokalna, naključna ali poslovna. Tudi takšna lahko navežeš v bosanskih hribih.

Glede na to, da živim v Banjaluki, največ višincev prevozim po okoliških trejlih. Ena izmed teh poti me pelje skozi vas, ki je imela pred tridesetimi leti šolo do četrtega razreda, sedaj v tej vasi živi osem ljudi. In ta vas je le 8 kilometrov stran od mesta. Vsakič, ko grem mimo, srečam prijatelja Sloba, ki vodi čredo ovac na pašo. In Slobo je z dobrimi petedsetimi leti najmlajši prebivalec te vasi.

Gorsko kolo me je pripeljalo tudi do sijajnih ljudi na planini Vranica. Težko bi se odločil, ali je boljša pita, ki v planinskem domu Rosinj pripravi Kasema, ali je lepši sončni vzhod, ki me prebudi, ko prespim v Slađini kolibi na Prokoškem jezeru (naslovna fotografija). Težko je najti vzporednice …


Pogled izza krmila - Ozrenovo delovno okolje.

Amar in Ćvrsnica

Ko se vozim z Amarjem, se lotiiva bolj resnih tur po Čvrsnici. Med vsem, kar srečava po poti, sva spoznala tudi prave gorske volkove - Ajdina, Humeta, Hajra, Dženada, brate Šukman - ljudi, za katere preprosto veš, da jim lahko zaupaš tudi v najtežjih trenutkih, ki se lahko zgodijo v surovi divjini Čvrsnice.

Lepo je, ko na takšni epski turi Amarju zazvoni telefon in ga kliče mama, da ga vpraša kje sva in kdaj prideva, da nama pripravi kosilo, da bo meso izpod peke ravno prav pečeno, ko se vrneva v Jablanico.

Džemila HVALA!


Divje in naravno.

Ekipa pravih ljudi?

Vsi kolesarji, ki sem jih imel možnost gostiti in so prišli v bosno okušati “brezpotja”, so resnično sanjska ekipa. Od ekipe Bolgarov, ki se natovori in raztovori hitreje kot vojska in odlično vozijo, preko Američanov, ki vozijo tehnično brezhibno, a tudi če imajo narejenih 100000 višincev letno, pokleknejo na vzponu z 200 višinskimi metri, ko morajo kolo tovoriti na hrbtu.

Enkrat se mi je zgodilo, da me nek Američan “zafrkava” in da je nekje skrita kamera, saj je večkrat poskusil spraviti kolo na ramena, a brez uspeha.

Na koncu, ko mu je le uspelo, je le objasnil, da trejli, po katerih vozi, niso tako divji in da je vajen le namensko zgrajenih poti. In da tam, kjer je potrebno sestopiti s kolesa, čaka vlečnica. No, seveda to ni čisti ameriški običaj, saj so tudi naravni trejli, a ta človek je bil bolj “salonski”.

Švicarji. Fizično so izjemno pripravljeni, in tudi tehnika vožnje je na nivoju. No, njim je vse prepoceni. Ha, ha.


Kontrasti in realnost v bosanskih hribih - ovce, golf in osel.

Največ kolesarskih gostov je Slovencev. Mnogo kilometrov sem prevozil z Matejem in ekipo, ki jo pripelje s seboj. Je sploh kdo iz Slovenije, ki ni kolesar, planinec ali smučar? Če je, skoraj ne bi verjel.
 
In vsak izmed naštetih ljudi mi je omogočil, da se naučim nekaj novega, pomagali so, da raziščem dodatne možnosti, ki jih nudijo naši hribi in da tisto, kar je dobrega, še nadgradim.

Različni ljudje, različni stili vožnje, doživljanje narave na različne načine in vse to v kombinaciji z gorskim kolesom. Ogromno bogastvo je to, da lahko opaziš vse te razlike, ki so velike, niso minimalne, in vedno tako jasno izražene.

Vsakega kolesarja odlikuje lokalni trejl in lokalna scena. In če izvzamem par ekip, ki delujejo na svojem, lokalnem nivoju, lahko rečem, da MTB scena v Bosni in Hercegovini v bistvu ne obstaja.

Hvala, ker ste brali. Ozren Perović

Fotografije so iz osebnega arhiva
Objavljeno: 12.10.2017

Vir/avtor: www.mtb.si