Živijo. Sem Andrej, na gorskem kolesu sem že skoraj tri desetletja. Torej nekako že bolj stara šola, recimo da tudi tradicionalist in da kakšno novost težje sprejmem, čeprav se trudim biti odprte glave. Prisegam na minimalistična, sloka, lahka kolesa. Morda je moj ideal celo jekleni (ajde, titanski), spredaj ali nikjer vzmeteni singlespeed. Čeprav cenim delovanje dobro uravnotežene polnovzmetene mašine. Manj je več. Jadra pred dvojnim dizlom. Zato nisem prepričan, če mi tale džojrajd diši. Ni džojrajd, zdi se kot služba. A je tudi izziv.

Električna kolesa? Doslej sem na njih gledal z mešanimi čustvi oziroma brez čustev. Zavestno te teme na mtb.si skorajda nismo odpirali, predvsem se nismo spuščali v dileme, kaj je prav in kaj ne.

A kolesa z elektromotorji in baterijami so tu. Vse več jih bo. Pa sem se odločil, da poskusim. Na “elektro džojrajd” dobim tri morda najboljša na trgu, vsaj od velikoserijskih. Takšna, ki niso videti, kot da so na navadno kolo nataknili motor in baterijo.

Treba bo napisati zgodbo. Moram poskusiti, da lahko sodim. Ljudi zanima, verjetno. Mene tudi. Nekako. V čem je fora, zakaj ljudi ta težka krava tako potegne, da ne vozijo več drugega? Zato, ker v istem času pridejo dlje, višje? To me nekako ne prepriča, saj mi je pomemben čas, ki ga preživim na kolesu, nikdar me ni pretirano zanimala ne razdalja, ne višinci. Da ni nič lažje, pravijo, le hitrejši si. Pa da gre nazvdol dobro, zaradi teže z več stika s tlemi.

Z nekom, ki prej ni ali skoraj ni fural, pa se mu zdaj zaradi elektrike zmeša in je ves čas na e-kolesu, se tako ali tako ne bom poistovetil. Rad pa bi razumel dobre, telesno pripravljene in tehnično mojstrske kolesarje, ki jim zadiši elektrika. Mojega heroja Janča fakin Jamnika, ki še komaj sede na kaj drugega!

Odločil sem se za dnevnik, da bom spontano tipkal dan za dnem. Prvega žrebca bi lahko testiral na hitro in z objavo prehitel revijo. A mi je vseeno, ne gre mi za test temveč za zgodbo. Skoraj za socialni eksperiment. Me lahko prepriča?

Četrtek, 12. oktober

Zvečer sem prevzel svoje prvo električno kolo. Pivot Shuttle za perverznih 9.999 evrov. Doslej sem le kakšna e-jajca zapeljal po parkirišču. Zdaj pa imam v avtu morda najboljši e-mtbajk na svetu.

Bi si skoraj pretegnil hrbet, ko sem ga dvignil v avto, čeprav je eden lažjih e-endurov. Da bi moral tole nalagati na steho, ha? :D

Naneslo je, da sem pozno zvečer Šumbi pred nos pripeljal ne še čisto prazen sod piva z Raba in električno kolo … Kaj naj rečem, sva malo poskušala to in ono. Ampak vseeno: ne pij preveč pivota, kadar furaš Pivota.


Ali ta šampionska meča potrebujejo pomoč elektrike?

Petek, 13. oktober

Mi ni bilo treba nanj, v Sežani sem fural Spec’e. Nobenega Turbo, a ga bom naknadno vključil v socialni eksperiment. Je pa David izkoristil modro čudo v garaži, ga odklopil z električnega omrežja in skočil na krog. Zabavno, pravi.

Sobota, 14. oktober

Nisem želel na elektriko. Fural sem čisto čisto novega Yetija SB5.5 na žur dogodku Lov na divjad. Niti najmanjše želje nisem imel biti na elektriki. Če sem iskren, bi me bilo malček sram priti tja med “taprave” na e-bajku. Sem ga pa pripeljal s seboj, nastavil in ga dal za kakšen krog. Preverjenim in vrhunsko preverjenim jezdecem.

Vsi so prišli nazaj z nasmeškom. Tudi trikratni državni prvak in vsesplošna legenda spusta Miri Vauh, ki je bil presenečen, kako dobro gre reč navzdol.

In pa Žiga: “Ves čas sem upal, gre električno kolo navzdol kot lena stara krava, a na žalost ni tako. Navzdol se pelje enako kot kateri koli dobro uravnotežen bicikl z dobro geometrijo. Kolo je igrivo, lahkotno, ima dovolj oprijema … Le par jurjev predrago je.”


Miri in Mona se čudita

Nedelja, 15. oktober

Pa dajmo … Fura na Rašici. Moja prva e-fura. Malo sem se privajal, kaj početi z levo (izbira načina elektro podpore) in desno ročico (električno prestavljanje na zadnjem menjalniku). V klanec (t.i. “Dvigalo” do vasi Rašica in nato naprej proti vrhu) pa nič kaj varčeval z energijo, igral sem se med načinoma Trail in Boost.

Naj prevedem. Način Eco: hitrost, kot da si v zelo dobri formi. Način Trail: si zelo navit profi in bi se upal pomeriti z Ninom Schurterjem. Način Boost: si superjunak z nadnaravnimi močmi in moraš le paziti, da v najbolj strme klance, ki jih sicer niti ne bi skušal speljati, zaradi hitrosti ne zaideš v kakšne težave. Dodajanje moči s pedali je bolj simbolično.

Pri stolpu sem se počutil dolžnega poklepetati z vsemi kolesarji, ki sem jih navkreber prehitel, če se že nisem opravičeval. Marku sem celo razkazal en meni ljub spust proti Selu, tam pa sem ga zapustil, saj sem spet razvil profi moči. Še enkrat skoraj do vrha in po drugi poti do istega spusta.

Šment, kolo gre navzdol res dobro. Je vodljivo in lahkotno. Le če malo pomisliš, se zaveš, da imaš tam okoli gonilk nekaj več teže kot sicer. Plašči širine 2,8 palca ga vodijo skozi zavoje, tudi po zraku gre lepo.

Še enkrat od skakalnice navzgor do sedla in po ovinkih nazaj v Črnuče. Na rokah sem pa morda malo čutil, da sem opravil tri spuste s težkim kolesom. Lahko predvidim vzrok za tipični padec v prihodnosti, podoben tistim na smučišču proti koncu obratovanja: slabo pripravljen spustov željni kolesar ni želel odnehati, dokler ne bi izprazil baterije na kolesu. Pa je izpraznil svojo, tudi koncentracija mu je popustila in ga je nekje razbilo …

Tudi sicer sem bil malo skurjen, skoraj kot na klasični rašiški osmici, ki pa sem ji tokrat dodal en krog na “oni strani”. Kot ponavadi slabi dve uri akcije.

Hmm, ali sem res že po eni sami vožnji navdušen nad električnim kolesom?

Ponedeljek, 16. oktober

Polnilec sem imel v bazi mtb.si in se zjutraj s Shuttlom podal tja. Na bateriji sta bili dve črtici od petih. Skoraj bi prišel do tja s pomočjo elektrike, a sem se v zadnjem kilometru ali dveh brez pomoči elektrike prisilno lepo ogrel. Ugotovitev: z učinkovitim mestnim kolesom s hitrimi plašči, morda celo špecjalko ali podobnim, si v mestu vendarle učinkovitejši, pa še čez 25 lahko potegneš, če imaš noge in pljuča (in si lahko privoščiš, da se malo spotiš). Se mi pa vseeno zdi dobra ideja kul “commuterja” z električno pomočjo.

Dolg dan za računalnikom je bil, ampak sem ga pod vtisom prejšnjega dne presekal z eno vožnjo na elektriko. Iz baze mtb.si namesto na Orle in nazaj še na drugo stran Golovca do Žabjekov in nazaj čez hrib. Odlično. Na nekem vzponu sem zabredel skozi gozd, kjer so sekali. Vse nastlano z vejami, pot ni bila več vidna, naklon že tako na robu možnega za vzpenjanje. Pa Boost in poln gas čez vse, kar le ležalo po tleh …

Torek, 17. oktober

Šatl bi sameval, če ga ne bi zaupal Šumbi. Nekdanji evropski veteranski prvak v spustu se je po Golovcu igral do izpraznjene baterije, pa potem še enkrat porinil do vrha za zadnji spust. Nad spuščanjem podobno navdušen kot Vauh, kot spustaš pa je cenil, da se skrajša čas vzponov.

Jaz pa sem trepetal ob čakanju na vesti, če je kolo preživelo, saj je možak znan po tem, da je doslej zlomil tako rekoč vse, kar je vozil.

Sreda, 18. oktober

Pri roki je bil zopet Yeti 5.5, zapeljal sem ga na sprehod v hrib, Urška pa poleg na Shuttlu. Seveda navkreber nisem bil kos njenemu tempu, kljub pulzu v rdeče. Navzdol se mi je razbil mit o tem, da je električno kolo recept za to, da kolesariš s šibkejšim. Da, če bi jo hotel ubiti in bi jo navzdol peljal po “pravi” poti! Sva se varno spustila po vlaki, nič od prave rokerske mtb fure torej.

A sem se vseeno spet spomnil, kako nori so občutki za krmilom lahkega, nemotoriziranega kolesa. Ne zamenjam za nič na svetu! Ozdravljen sem elektrike.

Četrtek in petek, 19./20. oktober

Šatl sameva, morda pade še kakšna fura, preden gre naslednji teden nazaj v Factoryjevo štalo. Kmalu pride naslednji. Bom znal že primerjat.

V petek zvečer Pankrti iz VIP lože. Nekako podobno narobe kot kolo na elektriko. Komot je, šank in WC sta čisto pri roki, ampak to ni več pank. Bi se raje drenjal spodaj in dobil kakšen pir na glavo.

Sobota, 21. oktober

Fura z Yetijem, Slivnica v odlični družbi. Seveda tudi družba 100 % “na noge”. Le kakšno družbo bi našel, če bi jo iskal za furo s Shuttlom?


To je pa kolesarjenje, foto Maja Baliž

Nedelja, 22. oktober

Dež, Shuttle gre na pranje in jutri nazaj.

Trenutno stanje v glavi

Moji predsodniki pred e-mtb so se zmanjšali, če že ne skoraj izginili - vsaj uporabniški. Reč je zabavna. Zlasti zato, ker gre veliko bolje navzdol, kot sem si obetal. Kupil je pa (še dolgo) ne bom. Če bi mi jo kdo šenkal, bi jo imel v garaži in kdaj kaj hitrega odpeljal. Po formuli, da je pravo število koles n + 1, pri meni električno ne bo prišlo prav hitro na vrsto, ne glede na ceno. Komu pa je gotovo lahko številka 2 ali celo 1. Poskusi in si ustvari svoje mnenje.

O tem, kaj električna kolesa pomenijo za turizem, za industrijo, za naše poti … pa kdaj drugič.

Recimo, da se veselim še naslednjih e-testov. A če bom imel za Džojrajd priložnost izbirati med e-mtb in zabavnim ne-e-mtb, bom vedno izbral slednje.

Podrobnosti o Pivotu Shuttlu sledijo!


Ups, se to takole pere?
Objavljeno: 23.10.2017

Vir/avtor: www.mtb.si