Naneslo je tako, da osrednji makadamkarski dogodek leta, Dust Lust jugozahod, letos ni bil tekmovalen. Razen za peščico, ki gre na zmago (in nagrade), prav brez škode!

V soboto nas je na povabilo kluba Pici Bici bojda nekih petdeset krenilo izpred viškega Interšpara. Uro pozneje kot lani in še toliko lagodneje. Oblekel sem se toliko kot lani, za jutranje temperature torej premalo. Tudi za dirkaški utrip, za lagodnega pa sploh, tako da me je zeblo še na vzponu proti Krimu.


Štart pri dnevni svetlobi je pravi luksuz, foto Žiga

Za pametneje oblečene je bil dan idealen za kolesarjenje. Tudi nekaj sonca se je prikazalo. Sicer pa ideja makadamkanja ni ravno ta, da mora biti vreme kot na razglednici. Saj imaš lahko v priročnih torbah kakšno kakovostno oblačilo več - če se tega lotiš bolj tako bikepackersko kot Uroš in ne tako dirkaško kot jaz.

Trojica mtb.si - Uroš, Bobi in podpisani - smo se Dust Lusta Southwest 2017 lotili kot prava ekipa, na Specializedovih Sekvojah, kot bratje Dalton na velikostih 52, 54 in 56. Kako bi šele bili našminkirani, če Bobija ne bi preveč zeblo za dres mtb.si (pa mi je prav on prejšnji večer svetoval minimalizem).


Moto GP style, foto Maja

100 ali 170

V šali sem napovedoval, da se na razcepu odločimo, če gremo na 100 ali 170 km. Ker sem lani 100 km razdaljo kar spodobno hitro prebrcal s 26-palčnim “frankenbike” singlespeedom, sem se malo spogledoval z daljšo. A ob res lagodnem začetku in dobri družbi nato niti pomislil nisem na krog čez Slivnico, Bloke, okoli Cerkniškega jezera … Klasična 100 km je bila super in zaradi atraktivnega odseka čez Pokojišče proti Verdu bi jo težko zamenjal za kaj drugega. Morda naslednje leto …


Ne, Uroša ni vrglo s ceste. Recimo, da bi imel v primeru tekmovalnega Dust Lust težavico s pojasnjevanjem trase ...

Vsaj za 100 km traso lahko iz prve roke izjavim, da je zelo posrečena, celo vijuganje po Barju v obe smeri mi ni čisto nič odveč. Če si pa Pici Bici za naslednje leto izmislijo še kakšen nov odsek, pa še dirko z uro, vrstni redi in kolajnami, bo pa sploh super.

Edino kakšno druženje po zaključku je tokrat manjkalo. Prihajanje v “cilj” je tako ali tako razvlečeno na pol dneva, pa še štart/cilj pentlje in priljubljena točilnica blizu nekdanjega sedeža PC/BC sta na različnih koncih mesta.


Naša četica, foto Žiga

Makadamkanje?

Ali "gravel" furanje. Tudi mene čudi, zakaj mi je tako všeč. Ker je makadamov neskončno, ker te razmeroma hitro pripeljejo daleč in to skozi kraje, ki jih sicer ne bi videl. Ker so makadami legalni in neprometni. Ker je kolo dovolj robustno, da ga ni treba crkljati, a hkrati v primerjavi z gorskim še dovolj nerodno, da je hitra vožnja po makadamih in izven njih lahko precejšen izziv. Pa še po mestu gre super, pa še … Odličen primer forumule “pravo število koles v lasti je N + 1” pač. Mi je prav žal, da ga nismo vtaknili v promocijski video slovenskega kolesarskega turizma. Bo pa v naslednjem.

dust-lust.com

Uvodna fotografija Ž.U.

Deli s prijatelji

Nazaj

Vir/avtor: www.mtb.si