Sobota v Cerknici. Zadnji lep vikend v letošnjem letu, ki ga je bilo potrebno po kolesarsko izkoristiti. Peter Vesel se je odločil, da bo s pomočjo prijateljev izvedel družabno kolesarjenje, tako imenovano “nepodprto makadamkanje“ s pomočjo GPS naprav. Po poteh Martina Krpana.

Ker je Peter resen tekmovalec, ni mogel iz svoje kože. Na daljši trasi, ki je imela dobrih 90 kilometrov, je našel kar 2300 višinskih metrov vzponov! Vseeno je bilo zanimanje veliko in na startu se je zbralo kakih 50 fantov in deklet, ki se niso ustrašili izziva. Bila je tudi krajša trasa s 35 kilometri, ki je pritegnila izletnike in družine.

Boj za sol

Čeprav je imelo kolesarjenje družaben značaj in ni bilo merjenja časa, je Peter na traso postavil izvirne izzive v obliki treh nahrbtnikov napolnjenih s soljo. Na 30, 50 in 70 kilometrov so se kolesarji tako potegovali za enega s petimi, sedmimi ali desetimi kilogrami soli.

In to je bilo dovolj, da tekmovalci po duhu niso mogli s svoje kože. Že kmalu po štartu je potegnila četverica kolesarjev. Po 30 kilometrih si je tako prvi nahrbtnik privozil Lenart Noč, drugega na 50 kilometrih Matej Lovše in zadnjega, po pravem sprintu, na 70 kilometrih domačin Rok Mahne.

Ostali kolesarji so vsak v svojem tempu in v manjših skupinah kolesarili po trasi skozi prelepo pokrajino s pravljičnimi razgledi in mimo znamenitosti, kot so grad Snežnik, Babno Polje in seveda čarobno Cerkniško jezero. Nekateri so si vzeli čas za krajši postanek ob kavi.

Bližje je cilj, težje je

Trasa je bila najbolj zahtevna prav na zadnjih desetih kilometrih, saj je bil zadnji vzpon strm in mestoma precej tehničen. Marsikomu je proti koncu uhajala pozornost in je imel nekaj težav z navigacijo.

A vse se je končalo spravljivo in v cilj pri Lovski koči je v nekaj manj kot štirih urah prvi prikolesaril Matej Drinovec, ki je resno vzel navigacijo in z njo ni imel težav.

Dobitniki nahrbtnikov seveda niso mogli držati tempa, saj jih je teža vlekla nazaj in so se z nekaj bolj “turistično“ vožnjo zvrstili za njim. A kot rečeno, prireditev ni bila tekmovalna in nagrado je dobil prav vsak, ki je prikolesaril do lovske koče.

Za nagrado pa ...

Nagrada pa so bile pečene postrvi in ostale jedi z žara, pa sladice vseh vrst. To je bil dober razlog, da se je piknik ob klepetu in izmenjavi vtisov potegnil pozno v večer. Splošen vtis je, da si ljudje želijo takšnih prireditev in da obstaja krog kolesarjev, ki se le-teh z veseljem udeležuje. Srečali smo tudi nekaj znancev z Dust Lusta.

Nepodprto makadamkanje z GPS napravami se je prijelo in teh prireditev si tako rekreativni kot tudi tekmovalni kolesarji želimo več, še posebej spomladi in jeseni.

Foto Urban Vesel
Objavljeno: 13.11.2017

Vir/avtor: www.mtb.si