Pogled z druge strani - Gorazd Penko

1. Kako ocenjuješ letošnjo sezono?

Zmage, tako kot leto prej na GP de Plouay-Bretagne, nismo dosegli. Lani je bila to res zmaga presenečenja, kljub temu pa so uspehi letošnjega leta potrdili kvaliteto ekipe. Letos zmage niti nismo pričakovali, pri tekmovalkah je bila na tej dirki prisotna velika trema. Imeli pa smo štiri tekmovalke v prvi skupini, kar se prej ni nikoli zgodilo in to je jasen pokazatelj, kako lahko en uspeh sotekmovalke dvigne celo ekipo. Tudi sicer smo na velikih dirkah imeli štiri tekmovalke v prvi skupini, kar je običajno le v nekaj večjih ekipah World Toura (WT). To pomeni, da smo skozi celo sezono dosegali točke WT, vse članice prve ekipe so posegle po točkah WT, zato je bila ta sezona po moji oceni najbolj uspešna. Uspešnost sezone potrjuje tudi uvrstitev na koncu sezone tako na UCI lestvici (9. mesto in 11. mesto na WT lestvici).

2. Potem v prihodnjem letu ni pričakovati sprememb v ekipi?

Ekipa se bo delno spremenila, glavna imena ostanejo v ekipi. Vrača se Azerbajdžanka Olena Pavlukhina, ki je bila letos v Astani. To pomeni, da bomo močnejši tudi v vožnji na kronometer. V ekipo prihaja mlada Rusinja Anastasia Iakovenko, ki je bila evropska prvakinja v kronometru do 23 let. Mlada Nizozemka Boogardova,  ki je bila že letos gostja ekipe in je mladinska državna prvakinja v kronometru, ostaja. Iz ekipe pa se poslavljata Italijanka Strickerjeva in Srbkinja Erićeva.               

3. Kaj pa Slovenke, zakaj v ekipi ni več domačih tekmovalk?

Vsako leto dobimo veliko prošenj deklet iz tujine za sprejem v ekipo, ki pa morajo dosegati kvaliteto obstoječe ekipe. Glavni razlog, da ni več slovenskih deklet v ekipi, je  predvsem kvaliteta deklet. Na žalost nam finančna sredstva ne omogočajo dveh programov. Nikoli pa nismo zavrnili nobene dobre tekmovalke.
 

4. Podmladek v Sloveniji obstaja?

Da, seveda obstaja, vendar potrebujejo kar nekaj let, da dozorijo. Eno je biti dober na slovenski kolesarski sceni, drugo pa je, da so kolesarke primerljive tudi na mednarodni sceni. Vedno pa se je potrebno primerjati s kolesarkami na svetovnem nivoju.             

5. Kakšni so načrti za prihodnjo sezono?

Program je skoraj 20% večji kot lani. Dirk WT je več. Če upoštevamo dirke v Italiji, ki se jih bo udeležila druga ekipa in slovenske dirke, pričakujemo, da bo štartov več kot jih je bilo letos (cca 100). Sezona bo iz leto v leto bolj naporna, saj je žensko kolesarstvo v svetu zelo razvito. Program obsega WT dirke in dirke, ki so že klasika v svetovnem koledarju. Vrhuncev sezone bo več, vsaka dirka WT je uspeh, seveda pa je tu tudi svetovno prvenstvo, dirka po Flandriji, Giro, Tour de France, Vuelta, Liege Bastone Liege, Amstel Gold race, Valonska Puščica. To so dirke z enormno publiciteto, vse več dirk se prenaša preko Eurosporta in raznih spletnih medijev. Vsaka taka zadeva in dober nastop je uspeh na dirki. Ne moremo se sicer primerjati s prvimi petimi svetovnimi ekipami, ki imajo na voljo precej več finančnih sredstev in poberejo večino najboljših kolesark. Tendenca po svetu je vložek v žensko kolesarstvo, saj je to velika zgodba za bistveno manj denarja kot se ga obrača v moškem kolesarstvu. Koliko časa pa bomo v dirki kapitala zdržali, pa je vprašanje.

6. Kako izgleda delo športnega direktorja?

Ženska ekipa je postala velik logistični zalogaj, zato je zelo težko to urejati z ekipo, ki jo imamo. Situacija je taka kot da je pri hokeju na ledu. Naša ekipa ima stalno na ledu tri tekmovalce, ostale ekipe pa jih imajo pet. Na srečo imam, ko je velika logistična kriza, podporo celotnega društva Rog. Pintarjeva me je razbremenila glede večine pisarniških zadev, saj jo to delo tudi zelo veseli. Drugače pa je moje glavno delo zbrati dovolj podpore, da se lahko izvajata oba projekta, ženska ekipa in Maraton Franja. Tu so še dodatni projekti, ki so se tem povezani. Kar pa ostane prostega časa, so tu še treningi, na katerih sicer ne morem biti ves čas prisoten in pisanje programov. Veliko časa preživimo skupaj kot ekipa, na potovanjih pa je avto tudi pisarna.
 

7. Koliko ostane prostega časa?

Toliko, da dobim od konca februarja do konca septembra tri kilograme več, ki na žalost ne gredo v mišično maso.        

8. Ali je težko biti trener ženske ekipe?

Da in ne. Odvisno od pričakovanj. Potrebno se je medsebojno prilagajati. Do določene meje je lažje delati z žensko ekipo, ker je vsaka pripravljena narediti veliko več. Ekipa živi skupaj osem mesecev, kar je zelo dobra izkušnja. Program selekcije je isti, določeni vidiki so isti kot pri moških, določeni pa so boljši. Odnosi so bolj družinski in manj profesionalni. Nihanje razpoloženja je sicer večje, kar pa je potrebno preit. Preveč kompliciranja ne prinese nič dobrega.

Vir/avtor: