Luka Kovačič od kolesarja do nasmejanega turnega smučarja in gorskega tekača

 

 

Luka Kovačič je absolvent fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Pozimi turni smučar, poleti gorski tekač in kolesar, pa še kaj bi se našlo. Vse kar počne v prostem času je nekako povezano s športom. Poleg tega mu veliko pomenijo še družina in prijatelji.

Prihaja iz Kranja, je vedno nasmejan, komunikativen, pozitiven in odprt, tako za zabavo kot resne zadeve. Vsi, ki ga poznajo vedo, da so redki trenutki, ko na njegovem obrazu ni nasmeška, ki še posebej zažari, če je nekje zunaj, izven urbanega vrveža.

Uspešen je v usklajevanju šolskih obveznosti in potrebami po sočasnem uživanju življenja. To mu uspeva, ker mu niso ključne visoke ocene, ampak uživanje življenja z veliko žlico.

Nima posebne življenjske filozofije, poskuša le čim bolj uživati v vsakem dnevu posebej, delati stvari, ki ga veselijo in se ne obremenjevati s problemi drugih.

Pravi, da mu manjka malo potrpežljivosti, zna biti občasno trmast in se težko prilagaja skupinam. Pa tudi s knjigami je popolnoma skregan, saj ima povprečje eno knjigo na dve leti. Ni pristaš določene glasbene zvrsti, vendar med treningom z veseljem posluša glasbo, ki je ''mešanica na žaru.''  Filme si ogleda občasno, zvečer za sprostitev, katero zvrst izbere, pa je odvisno od razpoloženja (od Kaznilnice odrešitve do Ameriške pite).

Obožuje potovanja, predvsem spoznavanje novih kultur, različnih načinov življenja in spoznavanje novih krajev.

Luka, kakšna je tvoja tekaška zgodba?

S tekom sem začel pred 3 leti, ko sem pričel s študijem in sem zaradi ''pomankanja'' časa prenehal s cestnim kolesarstvom. Vendar se je kmalu izkazalo, da je časa tudi ob študiju dovolj za vse, če si ga le razporediš, in sem tako resno ''padel'' v tek. Predvsem hribe sem imel rad že od nekdaj. Tako da je bilo, če pogledam nazaj, dokaj jasno kako bo izgledalo moje nadaljevanje športne kariere. Če se resno ukvarjaš s kolesarstvom (ne govorim o navadni rekreaciji), za kaj drugega kot za kolo enostavno ni časa in priložnosti, tako da mi je stik s hribi v tistem času tudi nekoliko manjkal.

Kaj te motivira za tek?

Za tek ne potrebujem posebne motivacije, saj mi je nekaj povsem običajnega, da grem vsakodnevno ven. Poleti si obujem tekaške copate in odtečem, v zimskem času pa mi teči ni treba, saj mi sneg omogoča, da sem zunaj na turnih smučeh. Če bi vsak dan potreboval neko posebno motivacijo, bi verjetno že zaključil s tekom.

Kako pogosto je tek na tvojem tedenskem urniku?

V povprečju nekje 5x tedensko. Tekaški del sezone tudi redno kombiniram s treningom na cestnem kolesu.

Koliko kilometrov in višinskih metrov opraviš v povprečju na leto?

Uf, težko rečem v kilometrih in višinskih metrih, saj sem približno 5 mesecev v letu skoraj samo turni smučar, v ostali dobri polovici leta pa tekač. Moj podatek je bolj, da sem v letu 2017 opravil dobrih 700 ur treninga (pod to ne štejem raznih razteznih vaj in vaj za moč ali kaj podobnega, ampak le ''aerobni'' šport).

Na kateri svoj športni dosežek si najbolj ponosen?

Težko bi izpostavil samo en dosežek, ki bi mi pomenil veliko več kot ostali. Vsak je nekaj posebnega in za vsakega sem se moral enako močno potruditi. Vesel sem, da postajam vse boljši športnik, in da sem vse bolj poln elana.

Je pa nekaj posebnega rekordni vzpon na Triglav z Nejcem Kuharjem, ki ni klasičen tekmovalni dosežek, ampak nekaj posebnega, drugačen izziv.

Katera je tvoja najtežja tekaška preizkušnja?

Težko bi izpostavil kakšno posebej, saj si že med samo tekmo, ko postane težko, to postavim kot nov izziv in ne kot obremenitev. Če bi rekel, da je nekaj težko, bi bil verjetno mazohist. Res pa je, da tudi izbiram preizkušnje, katere mi ležijo in v njih uživam. Zato recimo ne tečem cestnih tekov, saj si ne predstavljam, da bi v njih lahko užival. Sem si pa v kontekstu »težko« zapomnil preizkušnjo Sky-race v Limoneju leta 2016, kjer sem tekel nekoliko bolan, in sem sredi tekme tudi edinokrat v življenju odstopil.

Katero je tvoje najlepše tekaško doživetje?

Najbolj uživam v neobleganih gorskih področjih, kjer sem sam in v 3 urah teka srečam mogoče samo kakšne kozoroge in gamse. Torej so moja najlepša tekaška doživetja nekje v Julijcih ali kakšnem odročnem koncu Karavank in Kamniško Savinjskih Alp, ampak bi težko izpostavil zgolj eno.

Imaš kaj težav s poškodbami?

Lahko sem zelo zadovoljen, da sem jo odnesel le z enim zvinom gležnja ter imel dvakrat vnet Iliotibialni trakt. Kar mi je relativno hitro uspelo sanirati.

Kako poteka tvoja regeneracija po daljši tekaški preizkušnji?

Ker ne tečem ultra tekaških preizkušenj, niti nimam daljši regeneracijskih obdobij. Navadno za regeneracijo odplavam kakšno urico v bazenu, naredim lažji tekaški iztek ali se namesto teka usedem na kolo.

Kateri je tvoj najljubši tekaški krog, ki bi ga priporočal ostalim tekačem?

Nimam posebnega najljubšega kroga, ki bi ga redno prakticiral, vendar vsak dan poizkušam odkrivati nove terene. Sem pa velikokrat opravil krog iz Preddvora, preko Jakoba, skozi Hudičev boršt proti Kališču in nato nazaj v Preddvor. Težko pa rečem, da je to zame najlepši krog v Sloveniji, je pa praktičen, saj je pot krožna, na koncu pa se za nagrado lahko še namočiš v jezeru.

Katero organizirano tekaško preizkušnjo bi priporočal in zakaj?

Za vse, ki potrebujejo resen izziv in gorski tek v pravem pomenu definitivno Tek na Grintovec. Za vse, ki bi radi preizkusili kaj pekoče noge še prenesejo, bi bil najbolj primeren Red Bull 400 v Planici.  Za tiste, ki bi radi vedeli, kaj pomeni Vertikalni kilometer, bi bil edini pravi Storžič vertikal. Za tiste, ki pa uživajo tako v teku navzgor kot tudi navzdol, pa SkyRace na Krvavcu, ki tudi ni predolg.

Se ukvarjaš še s kakim športom poleg teka?

V mrzlem delu leta tek popolnoma izključim, saj sem vsakodnevno na turnih smučeh. Poleg teka naredim kar nekaj kilometrov na cestnem kolesu, 1- 2x tedensko odplavam kakšno uro v bazenu, če je priložnost, pa rad tudi plezam.

Kako je po tvoji strani poskrbljeno za rekreativne tekače v Sloveniji?

Menim, da dokler govorimo o rekreativnem športu, skrb za to ni stvar države, ampak stvar društev, saj je na tem nivoju šport ljubiteljski in ne profesionalen. Druga stvar pa je, če se pogovarjamo o športnikih, ki tekmujejo na močnih mednarodnih tekmovanjih, ki so pod okriljem mednarodnih zvez. Na tem področju pa menim, da smo finančno zelo podhranjeni, imamo pa dober potencial v mladih, katerim bi bilo zelo dobro pomagati, da vsaj »prebijejo led« do mednarodne elite in splavajo do potrebne finančne podpore s strani sponzorjev. Je pa to delo odgovornih, ki vodijo to področje v Sloveniji.

S čim se preživljaš?

Opravljam študentsko delo kot prodajalec v športni trgovini Šport 11/11, kjer zaenkrat uživam v sproščenem delovnem okolju, hkrati pa s tem zaslužim toliko, da ni vse na ramenih staršev, saj zaenkrat živim pri njih.

Imaš že partnerko? Kako gleda na tvojo pripadnost športu?

Nimam partnerke, tako da zaenkrat o tem kaj bom počel čez dan odločam sam.

Kakšen pomen daješ prehrani v vsakdanjem življenju in ob športnih podvigih?

Pri prehrani nimam nekih posebnih jedilnikov ali diet, jem vso hrano in predvsem poizkušam jesti zelo raznoliko. Jem kar mi paše, tudi kakšna žlica Nutelle in arašidovega masla sta nemalokrat na sporedu. Zelo rad imam zelenjavo, ki je je res veliko na jedilniku, nisem pa ravno ljubitelj hitre prehrane.

Kakšnih dogodkov se še udeležuješ poleg športnih?

Občasno je na sporedu tudi kakšna zabava za sprostitev ali kak dogodek bolj izobraževalne narave. Pozornost pa pritegnejo predvsem predstavnice nežnejšega spola.

Kako običajno preživiš dan?

Zjutraj običajno vstajam med 6.30 do 7.30, sledi zajtrk (brez katerega bi v manj kot eni uri verjetno padel skupaj, hehe) in jutranji trening. Normalno traja dnevni ''odmerek'' športa med 2-3 ure, odvisno od dneva in obdobja v letu, včasih nekaj več, včasih nekaj manj.

Med 12 in 13.00 sledi kosilo, nato pa popoldansko študentsko delo.

Zvečer običajno kot mrtev zaspim ob 22.00. To mi je tudi nekakšen idealen dan, saj najraje treniram dopoldan, kar pa mi v preteklih letih šola ni omogočala. Če pa sem popoldne prost, pa seveda še malo ''obiščem'' naravo.

Se ti zdi, da ti kaj manjka v življenju?

Trenutno se ne bi pritoževal nad ničemer. Imam pa vseeno še nekaj sanjaških planov v glavi.

Kaj je tvoj največji cilj na športnem področju v letu 2018?

Trenutno sem povsem vpet v svet turnega smučanja in imam velike želje po dobrih rezultatih na velikih tekmovanjih na tem področju.

Za poletje si pa še nisem popolnoma vizualiziral plana, tako da težko govorim o konkretnih ciljih. Si pa želim predvsem napredovati in nadgraditi že doseženo raven, na mednarodnem merilu. Sta pa v glavi tudi dva malo drugačna projekta, o katerim bom spregovoril, ko bo čas za to.

Kako vidiš nadaljevanje svoje športne poti?

Sem še mlad, in v gorskem teku še zdaleč nisem rekel zadnje besede. Verjamem, da z vztrajnostjo in zagonom, ki ga imam sedaj, z nekaj rezultati, ki kažejo dober potencial, lahko dosežem še kakšen zelo dober dosežek, predvsem v mednarodni konkurenci, ki mi predstavlja izziv.

 

Foto: arhiv Luka Kovačič

Objavljeno: 04.02.2018

Vir/avtor: Mojca Koligar