Sandi Bertoncelj je na verigo dodal še enega Kranjčana. Dve desetletji mlajši Žiga je vodja šole gorskega kolesarstva MTB kluba Kranj, v kateri se na Borovničkah in še kje kalijo novi upi kranjske scene. Od rojenega gostinca do bajkerskega pedagoga, kdo bi si mislil.

Žiga Arnež

Vzdevek: 'Majč'

Kraj: Preddvor

Starost: 28

Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : MTB klub Kranj, Krvavec, Batt Crew


Sandi: Zelo uspešno vodiš šolo gorskega kolesarstva v MTB klub Kranj. Otroci so navdušeni, hitro napredujejo, vsako leto je vpisanih več otrok, letos že 40. Kje se treningi izvajajo, kako potekajo in kaj je otrokom v šoli najbolj všeč?

Žiga: Pred petimi leti se je porodila ideja o šoli gorskega kolesarstva. Sam počnem te stvari z veliko mero srca, kar se mi zdi najbolj pomembno, da lahko delaš z otroci, predvsem kvaliteto. Nikoli nisem imel te možnosti, da bi treniral kaj takšnega, saj ni bilo izvedljivo, niti ponudbe. Danes to možnost dajemo otrokom. In sam sem del tega.

Tako kot otroci sem navdušen tudi sam, ko gledam, kako s treninga v trening napredujejo, kar je dober pokazatelj, da delamo dobro in v pravo smer, pomembno pa nam je, da je otrok zadovoljen in da odnese čimveč, pa da govori o tem še pet dni. To je rezultat.

Prvo leto, ko smo začeli, je bilo okrog pet otrok. Danes se je ta cifra krepko dvignila, torej letos 47 redno vpisanih in sodelujočih otrok. Pa starši še kar ne nehajo klicariti :).

Treningi potekajo na vsem dobro znanem poligonu 'Borovničke' pod Joštom, ki smo ga zgradili skupaj z MTB klubom Kranj (hvala Sergio in banda).

Treningi potekajo v ločenih skupinah glede na znanje in napredek, ki ga otroci dosegajo, ter seveda na stil vožnje (enduro, DH, FR).

Potek treninga pa je sledeč: Izberemo si določene odseke, ki jih moramo izpiliti, dodelamo na tehniki ter to potem skušamo spraviti v celo linijo. Velikokrat napadamo kakšne korenine, zbremzamo kakšen odsek za ''gušt'', skratka čimbolj raznoliko, saj nam lokalni hrib nudi točno to, kar mi potrebujemo. Vmes pa letimo še na kakšen pumptrack (hvala Aliansi), Peco, Krvavec, Cerkno, itd. …

Imamo tudi že stalno ekipo, ki jo bomo vpeljali na dirke downhilla in endura, tako da paz'te' se:), sam jih moram naprej navadit odpeljat Krvavec tko kot se zagre, itak tastaro DH.

Nekaj, kar je najbolj všeč otrokom, je to, da je ''banda'' na kupu, da skupaj furajo, da drug drugega spodbujajo in držijo skupaj, kot družina. Mislim, da je to največja vrednota, ki jo otroci pridobivajo skozi ta šport. Uči te tudi življenja. Da pa ne pozabim, kar jim je najbolj všeč, absolutno to, da se skače, skače, pa samo skače. To jim daje voljo za še več, lonec brez dna.



Sandi: Kakšna je primerna starost otrok za vpis v šolo, imate več starostnih skupin, verjetno več trenerjev? Ste imeli že kaj poškodb?

Žiga: Starost, ki naj bi bila primerna, je težko določljiva, saj so nekateri že pri štirih letih čisto odvezani, ampak sprejemamo od 6 let naprej, ker se hitro pokaže iz kakšnega testa otrok je in ali bo vztrajal. Po večini kar ostanejo v bajku.

Skupine imamo ločeno po znanju in pa starosti, kjer pride tudi do kakšnega odstopanja, torej otrok, ki je star ''10 let'', fura tako kot 14-letnik ali obratno.

Vseeno je zelo pomembno, da so stvari ločene, mi smo razvrščeni po naslednjem sistemu: 6–8 let, 8–11 let, 11–15 let.

Trenerji smo trije: Grega Podpeskar, Nejc Černilogar, kdaj vskoči tudi Sergio, in pa jaz. Moram reči, da imamo pokritih kar nekaj ključnih segmentov. Izkazalo se je, da nam delovne sile počasi primanjkuje.

Poškodbe so vedno, pa vseeno nič hujšega. Pridelali smo kakšen zlomljen/počen prst, kakšno rano za šivanje, odrgnine, itd. … Skratka nič hujšega, vse v mejah normale. Vem pa, da se bo vedno več dogajalo pri starejši skupini, pa vseeno, kaj češ, to je del športa in moraš razumeti, ker če ne, boljše, da ne počneš tega. Enostavno moraš sprejeti in se soočiti z vsem tem.

Kakšni so načrti za šolo v prihodnje? Izvajanje šole poteka v naravi in je pogojeno z lepim vremenom. Ali je pokrit prostor z objekti za vadbo v slabem vremenu in v zimskem času v Kranju realno dosegljiv ali so to le sanje za prihodnje rodove?

Pred petimi leti smo nekateri že vedeli, da je gorsko kolesarstvo v porastu in še bo. Moji načrti se absolutno nagibajo v smer, da razvijamo še naprej, se vključimo tudi na kakšno tekmovanje in najbolj pomembno, dobimo spet ekipo dirkačev.

Če pa spustimo tekmovanja in ostalo, pa želimo ljudem prikazati, kako lep šport lahko to je in da ni popolnoma nič groznega. Skratka razvijamo naprej v tekmovalnem in rekreativnem delu.

Šport, ki ga izvajamo, zna biti v slabem vremenu malce težje izvedljiv, odvisni smo od vremena. Po lepem dnevu lahko samo ena močnejša ploha prekriža načrte, treninge in ostalo, da ne govorim o zimi.

V tem primeru zadeve še nismo definirali, saj bi bilo smiselno imeti prostor, kjer bi v teh primerih lahko nemoteno nadaljevali z vadbo. Poskušali smo s telovadnico, pa se ni ravno najbolje obneslo, saj ni primernih prostorov.

Imamo veliko različnih športov, ki so v Kranju že od nekdaj visoko, torej skejtanje, smučanje, bmx, snowboard, bajk pa je najmočnejši. Tu ne vidim problema, da ne bi zmogli spraviti skupaj enega objekta, ki bi bil center za adrenalinske športe. Boli me srce, ko se mladina nima kam dati, namesto da poseda po lokalih, bi v tem primeru sigurno raje počela nekaj, kar jim je top, pa še športajo. Za to dam roko v ogenj, ker vem iz lastnih izkušenj. Za primer poglejmo fante, ki so si na Trainstationu naredili pokriti ''mini remp'', da lahko furajo in to v slabem vremenu. ''Respect boysi''.

To nam lahko dokaže vsa mladina, ki je zagreta, in zlomek, da nismo vredni enega prostora. Glede na to, da je pri nas okrog,kar ''meka'', bodo na občini morali malo napeti možgan, preden vse izgubijo in se zavejo, kaj so imeli. Vse je možno, dobili bomo prostor, če se bomo borili.



mtb.si: Starši, otroci, kolesa … Ko gledaš ta razmerja pri svojih varovancih, si si morda že zastavil kakšen načrt, kako boš nekega dne svojemu otroku predstavil svet gorskega kolesarstva?

Žiga: Moram reči, da skoraj polovica staršev tudi kolesari. Cenijo in spoštujejo vsako znanje, ki ga otroci pridobijo, zraven se pa še ''tastar'' nekaj nauči. Tisti starši, ki niso v ali na kolesu, pa moram reči, da jih zelo cenim, ker dajejo maksimalno podporo otrokom in jih nenormalno spodbujajo. Skratka okrog tega nimamo problemov. Že ko starši prvič pripeljejo otroka na trening, mu sam osebno povem, če se zaveda, kam je otroka vpisal, kaj vse to prinaša in tako dalje. Že tukaj se spremeni miselnost na pozitivno.

Zaenkrat si nisem zastavil še popolnoma nič, otrok še nimam, imam projekte, ki pa so mi trenutno bolj pomembni, tako, da ne razmišljam še v tej smeri, si pa želim. Bo že življenje pokazalo.

Vem pa, da svojega otroka nikoli ne bom silil v ta šport, če bo želel bo, če ne pa pač ne. Tudi jaz nočem vsega početi :). Sigurno pa mu bo vse skupaj predstavljeno po učnem modelu šole, ki se izvaja na Borovničkah. To vem da dela, ima učinek in mogoče jih je vse skupaj nehalo trenirati en delček, kar ni nič takšnega. Nekateri pač niso za to.

Če bo sin, se bo pelu bolš k jst, vam garantiram, če bo to počel. :)

Hudičev boršt, foto Peter Podobnik

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Žiga: Moj popoln dan je vsak dan preživet na kolesu, bodisi na lokalnem hribu (Borovničke ali Krvavec) ali pa kje drugje kakšen secret spot. Važno, da se vozi, še najrajši pa mam, da se ''cepajo šusi'', da leti trail od vrha do podna brez ustavljanja. To je nekaj, kar mi je od nekdaj všeč in sem mogoče zaradi tega šport vzljubil. Ne smejo pečt noge, pa bolet prsti, ker pol nisi nafuran. Da ne pozabim, itak da s frendi, kdaj pač tudi sam, ko ni kandidatov. Pri meni je zadnje čase popoln dan že to, da grem lahko na kolo ''zase''. Vsak spust mi je pomemben.

 

Tvoj popoln dan brez kolesa?

To pa lahko rečem, da ko mi ni treba početi prav nič, si lahko vzamem čas zase, se zaprem v delavnico in podelam, kar sem pridelal (zadnje čase je kovačeva kobila hodila preveč bosa) ter pomagam še komu pri reševanju ''bajkerskih štorastih prigod''. Drugače pa pešaka na kakšen hrib, kakšna fura z longboardom, pozimi pa absolutno čimveč dni na bordu. Popolnost je lahko že to, da se moraš prisiliti, da ne počneš nič, ampak prav nič.

Ne smem pa pozabiti še na gradnjo trailov na Krvavcu in Borovničkah, spotoma pa kakšen pumptrack z Alianso. Vsak deževen dan ali dan, ki ni namenjen za kolo, sigurno porabim za gradnjo. Bodisi Krvavec, ali pa okrog ''bajte'', saj je gozda dovolj. Z veseljem se peljem na nečem, kar sem zgradil sam ali s prijatelji. V tem uživam, čeprav je kdaj težko. Kakšen hlod v hrbet (ane Bodlaj).

 

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?

Verjetno bi še naprej skakal z rolerji in skejtom, lotil bi se mogoče tudi surfanja, ki se ga še vedno nisem. Pa cela poletja bi bordal na ledenikih, saj je to šport, ki je pri meni na drugem mestu, poleg bajka.

Aja, pa verjetno bi se še več posvečal gostilni in turizmu, ki ga imata starša v Preddvoru, saj imam dobro vizijo, na kateri tudi delam vedno več in bo sigurno speljana v kolesarskem stilu.

Boste vidli :). Vas povabim.

Poleg tega pa sem se našel tudi v organiziranju kakšnega kolesarkega dogodka, saj smo v sredini septembra speljali ''Škratkov spust na Krvavcu''. Dogodek, naravnan družinsko. Glede na vreme dan pred dogodkom je bila udeležba neverjetna. Ujemi ravnotežje, bunny hop, family downhill, poganjalčki ... Odzivi super, kaj več pa drugo leto, ko nadaljujemo.

 

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Moje najljubše kolo je sigurno Scott Voltage. Prvega sem dobil takoj za Kono Stinky – em, bil sem navdušen. Norooo, kako je to delal (ko dobim kolo pa fašem meningitis), pa ne bom rekel, da sem trikotnik tut polomu. Pa smo zamenjal, ni problema. Takoj za njim že uleti 27,5 scena in itak, si spet prbavm Voltagea. Pofuru sm ga res dobr, Francija, Avstrija, ni da ni. Meni je to kolo top. In zdaj sem spet na Voltageu. Kolo mi sede zato, ker ni geometrija čisto DH in se da ful dobr poskakat, mogoče na terenu malo trše, ampak se da peljati prav vse. Vsi mi govorijo, kaj maš ta ''skret'', jaz pa pravim, da mi sede in je top. Ko me pa prehitiš, pa lahko govoriš, kdo je ''skret'' :). Za moje potrebe je dovolj, saj ne dirkam. Pa tudi Jošta sem prebrcal, brez da bi stopil dol.

 

Tvoje prvo kolo?

Mislim, da je bil Rogov bmx, tisti s zaščitno peno na balanci. Ni ga več, ker je šel na pol, itak. Full suspension pa je bil Kona Stinky. Še danes živi in se vozi okrog, čeprav ne pri meni. Sem vesel, da je še v obratovanju. Kolo vedno prodam nekomu, da vem, da mu bo služil in bo zanj lepo skrbel.

 

Borovničke, foto Grega Podpeskar

Tvoj vzornik?

Vzornikov je več, najbolj je pa tisti, ki ni player in je true. Vsak, ki to počne res s srcem. Kapo dol našim kranjskim fotrom in vsem ostalim, ki lezejo čez 50 in so še kar vsi ''zmešani''. Rispekt! Pa ne bom našteval, vsi ki se vozijo, so top. Važna je volja, na tem dobivam vzor.

 

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?

Sigurno jih je nekaj iz naše šole, ni samo eden. Pa še vsak, ki ne čaka, kdaj bo trening, ampak gre vmes sam na kolo in se vozi. Kdo so, pa definitivno izveste, če spremljate, kaj se dogaja na sceni.

Pustimo se presenetit. Fotra marsikdo pozna:), eden od namigov.

 

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

Najboljši je bil definitivno ta, ko so mi rekli, da je vedno pomembna mašina na kolesu in ne kolo (mogoče malo je). Folk, ne se vedno izgovarjat na opremo in kolesa. Samo vozite dalje, če znate, vas nič ne ustavi. Ne pa pozabit, da je previdnost mati modrosti. (pa ne preveč tega upoštevat), ker ga je treba ''žgat, če paše''.

 

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?

Začenja se poletna sezona, napakiram 3 kolesa v avto, da jih poservisiram, preden štartam v sezono. Spotoma mi ostane ene 20 min fore, pa sem imel slučajno bmx-a s seboj. Ura 20.30, grem ene dva kroga na hitro, preden grem ''šraufat''. Naredim krog, grem na spineu delat one hander in one footer. Noga ostane pod gumo. Itak gledam nogo, jo primem, naravnam nazaj, hočem stopit nanjo. Ne bo šlo. Odprt zlom desnega gležnja. Fasal 6 šraufov pa ploščico, da je šla sezona po gobe. Pa sem mal specialko gonil in se zrihtal. Davek kranjskega skateparka.

Pa še kej bi se našlo, ampak lahko potrkam, da swm zdravstveno top, nobenih težav s sklepi itd. Furam brez problema, razen če na Krvavcu kdaj zmeče med skale, ali pa ''Peca šmirgl''.

 
Avtor prvih treh fotografij je Sandi Bertoncelj

Preberi še
Na verigi: Sandi Bertoncelj

Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

 

Objavljeno: 25.09.2018

Vir/avtor: www.mtb.si