"Hops Cefizelj!" bi zaklicali, če bi v soboto ujeli tistega falota, ki je bil kriv, da vikend Zavoda prek Alp in mtb.si ni trajal tri, ampak le en dan. A sobota je bila tako lepa, da je nadomestila petek in nedeljo.

Štajerska avtocesta je v soboto spet štrajkala, a v Petrovčah je bilo ob desetih dopoldne sončno in živahno. Simpatična gorskokolesarska druščina se je zbrala, da jo skozi hmeljišča hopsne na Kal. Luštna tudi zato, ker je bilo v njej lepo število deklet. A že pod prvim resnim klancem je Natalija vse punce in nekaj fantov zvabila s seboj.

Obljubljala jim je limonce, pa jih niso dobili, saj je tudi te spil Cefizelj. Lumpa bo treba za ušesa, smo rekli, in nekaj nas je z Vasjo in Matejem šlo daleč naokrog v gmajne gledat, če ga bomo našli. Odzgoraj smo gledali na Laško, a ga nismo videli, saj se je mesto skrivalo pod debelo pivsko peno. Tudi na pozabljenem smučišču Gozdnik barabina ni bilo.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Potem smo spet srečali naše punce in skupaj smo se pognali proti vrhu. Bali smo se, da bi nam tudi tam Cefizelj kakšno zagodel. Nismo ga ujeli, je pa nas ujel električni Koka Kuzmin. Tudi on se je ganl za Cefizljem, saj ga je v dolini nesramno vrgel po tleh. Ampak ob dobrem kosilu pri planinsko rudarskem domu na Kalu smo vsi pozabili na nagajivosti malega možica.



Toplo jesensko sonce nas je grelo skoraj 1000 metrov nad morjem in družba se je povečala še za nekaj kolesarjev. Čeprav je bil pred nami še lep spust, se nikomur ni mudilo v dolino.

Še zadnjič nam jo je zagodel Cefizelj v Žalcu, ko smo v parku z znamenito fontano ostali brez piva. Ne, ni ga zmanjkalo, samo nam se ni stalo v dolgi vrsti, pa smo si poiskali tolažbo v Mestnem vrtu. Tudi tam imajo dobro pivo.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Z ekipo Zavoda prek Alp smo preživeli lepo jesensko soboto. Kolesarili smo po poteh, ki jih označuje modrobela gorskokolesarska markacija in po katerih vodi tudi Slovenska turno kolesarska pot. Kolesarili smo po zlatih gozdovih, ki so jih prej poznali le lokalci, zdaj pa so jih pokazali tudi drugim kolesarjem.

Savinjčani seveda niso edini, ki urejajo svoj kolesarski vrtiček. Ko nas lokalci povabijo medse, jih obiščimo in podprimo njihov trud. Tako bomo tudi sami spoznali neznane kotičke naše lepe Slovenije.


Kolesarsko tihožitje na Kalu.

Fotografije Matej Hartman

Preberi še:
Hops na kolo in v Spodnjo Savinjsko dolino
V živo iz Žalca s Hops na kolo
Objavljeno: 16.10.2018

Vir/avtor: www.mtb.si