Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)
Garmin Fenix 5 Plus

Zapisi izpod kolesa: Vzponi in padci Jana Tratnika, 1. del

Jan Tratnik

Tokratni zapis izpod kolesa bo pripovedoval življenjsko zgodbo Jana Tratnika. Jan oziroma Syuk med prijatelji je v letošnji sezoni še član CCC Sprandi Polkowice, poljske  prokontinentalne ekipe. V naslednjih dneh pa bo zopet član ene izmed elitnih ekip World toura, slovensko obarvane Bahrain-Meride.

Vsi že dobro poznamo zgodbo Primoža Rogliča. Hollywoodski scenarij! Uspešen mladi športnik, ki se nesrečno poškoduje, se vrne v šport, a zamenja panogo in postane eden izmed najbolj uspešnih posameznikov svetovne kolesarske karavane. Strm vzpon vse od svoje krstne sezone dalje. Od rekreativca in številnih zmag na vseh področjih, pa do največjih dirk in zmag v svetovnem pokalu.

Janova zgodba je drugačna. Vzponi in številni padci. Od zvezde do pekla in nazaj, pa zopet tja dol in zelo počasi nazaj proti vrhu. Letos sem ga želel povabiti na prve priprave naše ekipe, da mladim fantom pove skozi kaj vse je moral, da je zopet nazaj tam, kamor pošteno tudi spada. Odločil sem se, da njegovo zgodbo raje zapišem. To je zapis, ki si ga mora prebrati vsak kolesar, vsak mladi športnik. Zgodba o prehitri slavi in zgodba o trdem delu, vztrajnosti, trmi in pogumu!

Pripovedoval vam bom na podlagi lastnih doživetij in spominov. Z Janom se poznava vse od mladincev dalje. Pripovedoval vam bom tudi na podlagi več kot 50-ih vprašanj in podvprašanj na katera je Tratnik pisno odgovoril v enem samem večeru. Vse skupaj bom vkomponiral v pripoved s kronološkim zaporedjem dogodkov. Rdeča nit bo seveda Janova športna pot, a vse skupaj bomo začinili tudi z nekaterimi ostalimi podatki, mislimi, nasveti…

Jan Tratnik

Jan Tratnik, doma iz Idrije, tam za gradom. Že od malih nog je velik športnik. Ukvarjal se je s tenisom in celo zmagal na svojem prvem turnirju, igral je nogomet, plezal, smučal in kar 9 let aktivno treniral košarko. V srednješolskih letih so ga povabili tudi na neko gorsko kolesarsko dirko. Takrat ni resno treniral, le vozil se je s svojim starim MTB-jem in ravno s tem, brez prave kolesarske opreme se je podal na štart. V Idriji je kolesarska tradicija dolga in tudi klubi so zelo dejavni. V kar močni konkurenci fantov, ki so resno trenirali, se mu je uspelo uvrstiti na najnižjo stopničko odra za zmagovalce. To mu je dalo zagon. Njegov sosed je bil takrat Borut Božič. To je bil čas pozne jeseni, ko se cestna kolesarska sezona konča in se veliko cestnih kolesarjev za sprostitev vozi na gorskih kolesih. Tako se je Jan pridružil Borutu na njegovih vožnjah. Borut je bil takrat že nekaj let profesionalec, a Jan ga je v navadnih športnih copatih in brez kolesarske opreme brez težav dohajal na treningih. Borut je kaj hitro prepoznal talent in ga nagovoril k resnejšemu treniranju. Janu je posodil kolo, nekaj opreme in Syuk ga je redno začel spremljati tudi na cestnih treningih.  A ko je bil Božo na dirkah, je Syuk še »zabušaval«.

Jan Tratnik

Po šestih mesecih se je Jan odločil, da začne resno trenirati. Kupil si je svoje kolo, se včlanil v kolesarski klub Sloga 1902 Idrija in že kmalu nastopil na svoji prvi dirki na Solkanskem kronometru, ki je štel za državno prvenstvo.

Z Janom se strinjava, da je verjetno najboljši čas za začetek kolesarske poti nekje med petnajstim in sedemnajstim letom.  Prej je za športnika boljše, če trenira kakšen drugi šport in se tako koordinacijsko in fizično razvije. Če je začetek prehiter, to lahko vpliva tudi na prehitro pomanjkanje motivacije in prostora za napredek.

Nekje v tem času sta se prekrižali tudi najini življenjski poti. Takrat sem treniral v mladinski ekipi HIT-a iz Nove Gorice. Naš trener je bil še en uspešen idrijski kolesar Valter Bonča. Med poletnimi počitnicami smo bili na pripravah na Črnem vrhu. Valter je pripeljal Syuka na enega izmed treningov. Jan po postavi ni bil niti približno podoben pravemu kolesarju. Majhen in mišičast z na videz kakšnim kilogramom preveč, vsaj za vožnjo v klanec. Že na prvem treningu nas je Syuk malo testiral in nas raztegoval iz Logatca proti Stari pošti ter nas nato dokončno uničil na vzponu med Colom in Črnim vrhom. To je bil kar velik udarec za nas »stare mačke«.  Če smo bili mi mački, je bil on tudi na podlagi videza in načina vožnje pravi pit bull.

Jan Tratnik

V mesecu septembru istega leta je bil na sporedu kriterij Idrije. Jan je vedel, da je dobro pripravljen in je bil zelo neučakan. Glavnini je pobegnil že pred prvim točkovnim  šprintom. Priključila sva mu le dva iz HIT-a, poleg mene še en Idrijčan Erik Poljanec. Erik je dirko zmagal, jaz sem bil drugi, na tretji stopnički pa veliko presenečenje vseh, v kolesarstvu še nepoznani Jan Tratnik. Gre sicer za malo dirko, povsem nepomembno z globalnega vidika, a ko sedaj gledam nazaj,  je bil to že velik pokazatelj Janove značilnosti. Zanj to ni bila mala dirka, zanj je bila to velika stvar. Domača dirka pred očmi Idrijčanov!  In tu se je izkazal. Pokal je doma gledal še cel mesec. Tudi v prihodnje je vedno blestel na tistih dirkah, ki si jih je pri sebi označil za zelo pomembne.

V naslednjem letu se nam je Jan pridružil v kolesarskem klubu iz Nove Gorice. Postal je član takrat najmočnejšega kolesarskega kolektiva v mladinski kategoriji pri nas. Tudi v tujini, predvsem v Italiji smo bili ena močnejših ekip, Jan pa zelo kmalu naš najboljši mož. Zmagal je nekaj uglednih mladinskih dirk doma in prek meje, med katerimi velja izpostaviti Copo Montes. Eden izmed večjih uspehov pa je bilo drugo mesto na etapni dirki po Štajerski. Že v prvi etapi smo dobili jasna navodila s strani trenerja, da moramo biti zelo pozorni na Petra Sagana. Kdor gre z njim v beg, naj bo zelo pazljiv, da se ne izčrpa. Raje mu ne dajte »smene«! Naše mlade pametne glave so si mislile, da kaj nam vendar to trener sploh govori, saj vsi vemo kdo je Peter iz Žiline! Že takrat je bil nepremagljiv. Zmagoval je šprinte, velikokrat prišel do cilja v soli vožnji, bil je med najboljšimi na vzponih. Konkuriral mu je lahko le Michal Kwiatkowski, ki ga pa na tej dirki ni bilo.

Jan Tratnik

A eden izmed najinih sotekmovalcev, ki je bil zelo močan, a ne preveč preračunljiv in spreten kolesar, je storil ravno to, za kar smo vsi vedeli da je noro. Odšel je v beg s Petrom. To je bilo za nas še vedno super. A ker mu je menjal na polno, je v zadnjem krogu čez klanec seveda odpadel… Peter je prišel sam do cilja. Jan je v tej etapi odšprintal grupo, bil drugi v tej in naslednji gorski etapi, ter kot drugi, za Petrom Saganom končal tudi v skupni razvrstitvi dirke.

Konec uspešne sezone je kronal še z naslovom državnega prvaka v vožnji na čas v mladinski kategoriji. To je bilo takrat veliko presenečenje. Jan ni bil med tistimi največjimi specialisti za vožnjo na čas. Vsaj še takrat ne. Navijači glavnega favorita dirke so bili v njegovo zmago tako prepričani, da ga je v avtodomu na ciljnem prostoru čakala torta. A Syuk je poskrbel, da ta ni bila tako sladka kot so si želeli.

S svojimi nastopi si je zaslužil zanimanje slovenskih članskih ekip in tako se je odločil, da svojo pot v kategoriji elite in do 23 let začne v ljubljanskem Rogu, takrat pod komercialnim imenom Radenska. Skupaj z njim sva v paketu prestopila tudi jaz in Erik Poljanec. Torej tisti trije, ki smo bili skupaj v begu na Idrijskem kriteriju. Na tem mestu se moram zahvaliti Janu in takratnemu vodstvu kolesarskega kluba iz Nove Gorice, ki so vztrajali pri tem, da »prodajo« Jana samo, če nas vzamejo vse tri. Sam sem sicer imel še ponudbo iz ekipe »Motomat«, ki pa je bila ekipa visokih ciljev in nizkega proračuna in je kaj hitro tudi propadla. Če ne bi odšel takrat z Janom, bi bilo moje kolesarske kariere hitro konec.

Jan Tratnik

Strašili so nas, da je prestop med člane zelo zahteven. Sam sem to še kako občutil, medtem, ko se je Jan zelo hitro znašel in bil izjemen že na prvih dirkah. Bil je tik za dvajseterico na prvi dirki v Lonjeru, pa kar peti na Poreč Trophy in dvanajsti na Istrski pomladi.

Sam pravi, da ni imel nobenih težav ne z dolžino dirk in ne s hitrostjo najboljših. Na svoji prvi dirki pokala narodov do 23 let na Portugalskem je zaključil na robu deseterice. Skozi celotno sezono je bil zelo dober, a najbolj mu se je »abračalu« (tako je sam rekel, ko je imel močne, hitre noge) na VN Kranja, ki jo je zmagal v velikem slogu. Ne pozabimo. To je krstna sezona med člani.

V svojem drugem letu med elito je še napredoval. Istro je končal na četrtem mestu in zmagal največjo enodnevno dirko za mlajše člane  v Italiji. To je GP Liberazione, dirka po avenijah Rima lučaj oddaljena od Koloseja. Tudi to je zmagal v svojem stilu! Zadnje kilometre je opravil v solo vožnji in  dvignil roke visoke v zrak. Že naslednji teden je bil drugi na Giro delle Regioni. To mu je odprlo vrata največjih kolesarskih ekip.

Za sezoni 2011 in 2012 je podpisal za eno največjih svetovnih kolesarskih ekip Quickstep.

Foto: arhiv Jana Tratnika

2.del


Objavljeno: 03.11.2018

Vir/avtor: Robi Jenko

Galerija

Vir: Robi Jenko

Komentarji