Zapisi izpod kolesa: Kmečka ekipa kot odskočna deska

Pred časom sem vas skušal popeljati skozi sistem in range ekip cestnega kolesarstva znotraj krovne kolesarske organizacije, poznane pod imenom UCI.

Sam nisem nikoli deloval višje od nivoja kontinentalnih moštev, zato vam iz zaloge lastnih izkušenj ne morem pripovedovati zgodbic iz zaodrja višje rangiranih ekip. Sem pa zato v desetih letih dodobra spoznal celotno sceno ekip in dirk, iz katerih najboljše ekipe črpajo material za prihodnost.

Zadnji dve leti sem eden izmed kotov vznožja piramide, ki jo letos poznamo pod imenom MebloJOGI Pro-concrete. Sem se prestopil iz ljubljanskega Roga. Tudi tam sem bil nazadnje dve leti kapetan ekipe in nekakšen mentor mlajšim perspektivnih kolesarjem. Sam se to delo opravljal na cesti.  V teh ekipah se ne gre samo za razvoj v vrhunske kolesarje, čeprav je to seveda osrednji cilj, gre se tudi za razvoj mladih športnikov, ki bodo pripravljeni na realno življenje izven športnih prizorišč. Kako uspešni smo v kolesarskih klubih pri tem, je težko izmeriti. Težko je tudi ugotoviti, kakšen doprinos je k razvoju osebe imela ekipa kot sredina, v kateri se je športnik največ gibal.

Vedno sem zelo spoštoval nasvete in besede mojega »mentorja« gospoda Andreja Hauptmana. Poleg njega sem veliko odnesel tudi od gospoda Marka Polanca, očeta trenutno bolj poznanega Jana, vrhunskega kolesarja člana ekipe UAE Team Emirates. Prav ta par strokovnih delavcev v športu me je takrat pripeljal nazaj v Rog. Bil sem prvi starejši kolesar od 23 let, ki je znova dirkal za ta klub oz. bolje rečeno ekipo, po tisti odločitvi leta 2010, da postane to ekipa mlajših članov. Torej takrat so načrtno začeli delati le s fanti do 23 let. V tem kratkem obdobju jim je uspelo na prag ekip svetovne prve kolesarske lige pripeljati prej omenjenega Jana, Luko Pibernika, Jana Tratnika, sedaj pa še golobradega Tadeja Pogačarja.

Andrej je vedno poudarjal, da mora športnik kljub temu, da stremi k razvoju do vrhunskega športnika (primer treh naveden zgoraj), ki si bo v nekaj sezonah zaslužil za mirnejšo jesen življenja, hkrati razmišljati tudi, kaj bo počel po zaključenem dirkanju. Pripraviti si mora teren za nadaljnje delovanje v življenju.

Mogoče se zdi, da sem nekoliko zašel iz teme, a vse skupaj so pomembni podatki, katere je dobro, da bralci poznate ob nadaljnjem branju. Dodal bom še nekaj informacij. V tistih dveh letih v Rogu, sezoni 2015 in 2016, sem bil tudi podaljšana roka prej omenjenega Marka Polanca. Pomagal in učil sem se dela poklica športnega direktorja. Naučil me je iskati dirke, sestavljati ekipo, prijavljati in tako dalje.

Dovolj dobra podlaga, da sem  lansko sezono, ko sem pristal v KK Nova Gorica lahko pomagal pri podobnih opravilih. Dve leti sem se tudi tu kalil kot funkcionar v ekipi, čeprav sem uradno del ekipe kot kolesar tekmovalec.

Tekom letošnje sezone so se stvari v naši ekipi nekoliko spremenile in vse bolj sem postajal vpleten v delo športnega direktorja. Omeniti moram, da smo že v letošnji sezoni naredili velik korak. V klubu smo dobili velikega strokovnjaka za delo z mladimi. To je Gašper Modic. Njegovo področje so mlajše kategorije, a je zelo dejaven tudi pri starejši kategoriji.

V letošnji sezoni sta se skupaj z Rokom Lozejem, predsednikom kluba, odločila, da je čas, da tudi uradno prevzamem funkcijo in vse odgovornosti športnega direktorja članske ekipe.

Oba se zavedata, da še vedno vsak dan rad zajašem kolo in tudi dirkanja še nisem sit, zato sta predvidela, da bo najboljše za vse, če del dirk spremljam za volanom avtomobila, del pa na trdem karbonskem sedežu s krmilom v roki, kar z ramo ob rami svojim varovancem, kot kolesar, ki je še vedno del glavnine.

Zanimivo. Izziv! Pa je to sploh izvedljivo? Na srečo nisem bil kar naenkrat postavljen pred to dejstvo, da bo prevzel člansko ekipo. Rok Lozej me je postopoma napeljeval na to. Če bo šla vloga športnega direktorja na kolesu skozi, pa bo pokazal čas in  dirke. Zagotovo ne bom tisti, za katerega bodo fantje vlekli cel dan. Zagotovo ne bom jemal priložnosti mladim talentom, pred katerimi je še cela kariera. Na kolesu bom predvsem iz razloga učenja. Npr. v ekipi imam zelo dobrega klancarja, ki pa preveč časa preživi nekje na robu glavnine, na vetru in s tem izgublja veliko energije. Lažje mu bom visel na vratu in ga učil nekje ob boku na kolesu, kot daleč zadaj v avtu s številko enaindvajset. So pa me v klubu opozorili, da je to velika sprememba in bo ta zato potrebna tudi pri sestavi ekipe.

Za pretekli dve sezoni sem pomagal pri izbiri in dogovori s tekmovalci. Pripeljali smo moje bivše sotekmovalce. Zagotovo zelo neprijetna zadeva, ko postaneš kolegu iz ekipe, prijatelju pravzaprav kar naenkrat nadrejeni.

Odločili smo se, da prevetrimo ekipo. Najti moramo motivirane kolesarje, ki so pripravljeni klub temu, da ne dobijo plačila za dirko, dirkati in trenirati maksimalno.

Vse skupaj nas je pripeljalo do zaključka, da ponudimo priložnost le fantom v kategoriji do 23 let.

V ekipi je ostala peterica, pridružil se jim je še mladinec iz naših vrst ter eden najboljših kolesarjev do 23 let doma iz Slovenije, ki je letos dirkal za ekipo iz tujine. Skupaj z mano nas bo torej osem kolesarjev. Mogoče bomo ekipo dopolnili še z enim članom.

Pri sestavi ekipe sem imel obilo težav. Neprestano mi je zvonil telefon. Mladinci iz ostalih ekip po Sloveniji, ki niso dobili mesta v večjih ekipah, so klicali en za drugim.  Šala! Klical ali kako drugače z menoj ni vzpostavil kontakta nihče, z izjemo enega kolesarja.

Sami smo želeli pripeljati še dva fanta. Vendar nista želela v tako majhno ekipo. Raje sta zaključila športno pot. Spoštujem njuno in podobne odločitve isto mislečih.

Te odločitve sem spoštoval in se čustveno tudi distanciral od njih, dokler nisem preko različnih virov izvedel njihovega ozadja. MebloJOGI Pro-concrete je za nekatere kolesarje »kmečka ekipa«, kazenska enota, ekipa, ki je bila večkrat tarča posmeha. Ne pa nova priložnost. Primer so besede enega izmed kolesarjev, da bi bilo zanj obleči naš dres ponižujoče. Zanimivo. Upam, da me nekoč  pokliče in mi razloži kaj točno je s tem mislil.

Res nismo bogati. Nasprotno. Borimo se z minimalnimi sredstvi. Imamo dva stara avtomobila. Med našimi kolesarji poznana kot ladji. Z njima smo obpluli večji del okoliških držav. Poleg ladij se na dirko vozimo s civilnim in ne s klubskim kombijem. Imamo pa tisto, kar je najbolj potrebno za dokazovanje. Dirke, drese, priprave, opremo, osebje…

Na tem mestu vabim vse, ki bi radi kakorkoli pomagali k boljšem jutri slovenskega kolesarstva, naj se mi javijo. Pomoč vedno prav pride in skupaj smo močnejši-

Pustimo negativizem, ki večkrat preplavi svet nizko postavljenih ekip, ki so pogosto komajda še nad gladino obstoja. Med njimi smo tudi mi, a vemo kaj so naši cilji in želje v prihodnosti.

Na mojo srečo je zelo podobnega mišljenja tudi novi športni direktor članske ekipe kolesarskega kluba Adria mobil iz Novega mesta, gospod Branko Filip. Oba vidiva našo ekipo kot odlično priložnost za dirkanje tistih mladih kolesarjev, ki v večjih  ekipah sploh ne bi dobili mesta ali pa bi ob veliki konkurenci zelo malo dirkali. Naredila sva sistem, pri katerem bova medsebojno sodelovala z istim ciljem. Motivirati mladince, da resno trenirajo in imajo želje ter ambicije nadaljevati z dirkanjem tudi v članski kategoriji. Večje število ekip pomeni več prostih sedežev, več dirkanja. Iz večjega bazena tekmovalcev pa je lažje zajeti več kvalitetnih kolesarjev kot iz suhe luže.

Filip je bil hkrati tudi tisti jeziček na tehtnici, ki je potrdil, da je za tako mlado ekipo športni direktor in kolesar v enem lahko samo dobro. Sedaj je na meni, da poleg vseh obveznosti in dela, ki jih prinaša vodenje ekipe in ob službi vsak dan najdem tudi čas za resen trening. Dal bom vse od sebe, da bom  kot kolesar čim dlje lahko pomagal sotekmovalcem na cesti. Kot športni direktor pa  bom trdo delal na tem, da bodo fantje preko naše sredine lahko prišli do boljših ponudb.

Letos nam je uspelo »obuditi od mrtvih« ali spraviti iz rezultatske krize Marka Pavliča.

Potrebna je bila sprememba. Pred leti sem kot član mešane ekipe Metalca iz Kraljeva odšel na turnejo dirk na Kitajsko. Pomislil sem, da bi kaj takšnega lahko koristilo tudi Marku.

Vprašal sem ga, če je za stvar. Ideja mu je bila všeč takoj. Povezal sem ga z Radišo Čubričem, bivšim odličnim kolesarjem iz Srbije, ki je svoja najuspešnejša leta v karieri preživel v ameriških ekipah. Radiša je letos športni direktor Hincapijevega prokontinentalnega moštva. Hkrati pa že vrsto let bije bitko z mlini na veter in s svojo ekipo iz rodnega Kraljeva potuje in dirka širom  Evrope in celo Azije.

Marko je stvar vzel zelo resno. Njegovi rezultati, postava (izgubil je nekaj kg) in pa podatki merilca moči  so kazali, da se je odlično pripravil. Na vseh dirkah pred odhodom na Kitajsko je praktično končal med deseterico.

Na dirkah na Kitajskem se je odlično odrezal in se dvakrat uvrstil celo na oder za zmagovalce. Ob prihodu domov je odlično zaključil sezono v našem dresu na dirki v Podsmreki. Zopet odlično. Končal je četrti. Z njim v begu je bil Jure Rupnik. Fant, ki ga je življenje poneslo v  Kanado in  dirka za ekipo H&R Block sistem. Jure je Marku pomagal in mu z svojo besedo pridobil zaupanje vodilnih v tem kontinentalnem moštvu. Tokrat se je Marko vse dogovoril sam, le pri težavi z vizumom sem mu nekoliko priskočil na pomoč.

 Pavlič je odšel še na drugo turnejo v Azijo. Na prvi etapi prvi dirke je ujel odločilni beg in bil pred drugo v odličnem položaju za napad na vrh. V pogovoru z njim sem mu dejal, da je sedaj trenutek, ko bomo videli, koliko ga je zares v hlačah. Trenutek, ki ga čaka že nekaj časa. Trenutek, ko bo moral dirkati pod pritiskom rezultata in dati tisto, saj veste kaj, na mizo!

Pavlič je s tem opravil odlično in na dirki Quanzhou Bay osvojil četrto mesto v drugi etapi in danes zaključil v generalnem seštevku na fenomenalnem tretjem mestu. Upravičil je zaupanje Rupnika in celotne kanadske ekipe.

Ta zgodba je bil tudi impulz, ki je sprožil tokratni zapis.

Je dokaz, da se ob želji in motivaciji da napredovati!

Upam da je to motivacija našim kolesarjem za nadaljnje trdo delo, ki ga prinaša čas pred sezono. Vem, da je motivacija nam, vodstvu ekipe, da naredimo korak naprej in izboljšamo prožnost odskočne deske, da bodo  mladi kolesarji preko nas lahko skočili čim više.

Vir/avtor: Robi Jenko