Kaj je bolj varno? Kaj je manj moteče za ostali promet? Kaj je boljše? Bi mogli slediti nekaterim, na področju prometa razvitejšim, naprednejšim državam in uzakoniti vzporedno vožnjo dveh kolesarjev? Bi mogli strožje nadzirati pravilno prehitevanje kolesarjev s strani avtomobilistov? Bi bili bolj strogi pri nadzoru svetil ali odsevnikov na kolesih?

Frekvenca prometa na vseh cestah Slovenije, Evrope, sveta se iz leta v leto povečuje.

Kolega, ki se je na asfaltirane ceste kot kolesar vrnil po nekaj letih, me je po eni izmed voženj vprašal, če sem sploh opazil, koliko avtomobilov in tovornjakov nas je danes prehitelo na samo nekaj kilometrih, ki sva jih prevozila po glavni cesti.

Osebno se mi danes ne zdi nič drugače kot je bilo pred skoraj petnajstimi leti, ko sem začel z rednim treningom in odkar na robu cestišča prebijem po več ur dnevno. Verjetno je to posledica tega, da sem v prometu dnevno in sem se nanj postopoma navadil. Sem bil del njega v procesu povečanja. To je podobno, kot ko nekomu rečeš, kako je zrasel njegov otrok, sam pa tega niti opazil ni.

Dejstvo je, da so ceste vse bolj polne.

Kolesarjenje po njih je postalo veliko bolj nevarno kot je bilo pred leti. Že sama matematika nam pove, da imamo veliko večjo možnost, da nas povozi avto, če jih srečamo 1019, kot če bi jih srečali  87. Statistika. Občutek imam, da so ljudje v avtomobilih tudi vse bolj živčni. Verjetno zaradi tempa življenja, stresa, ki ga prinaša vsakdan v službi, norme, pa prebijanja skozi mesec in še tisoč drugih vzrokov botruje k temu. Da preveč ne filozofiram se raje zopet vrnem k matematiki. Statistika in logika nam povesta, da je večja možnost, da boš naletel na živčnega ali pa slabega voznika med 1019, kot med 87 osebami za volanom.

Prehitevanje na centimeter z veliko hitrostjo, ko si večkrat stisnjen na rob ali pa celo iz ceste. Prehitevanje v škarje. Nepotrebno hupanje in razne geste voznikov, ki so za teboj izgubili nekaj sekund, so postali že nekaj vsakdanjega. Seveda sam nisem imun na bedake in ob takih dejanjih včasih na koncu izgubim  živce tudi sam. Kaj vse je že sledilo temu, je bolje izpustiti in ni vredno prostora tega portala. Potrebno je najti rešitev, da do tega ne bo prihajalo.

Zavedam se, da smo kolesarji lahko tudi moteč faktor v prometu. Še posebno to drži, ko se zapeljemo po kakšni bolj prometni cesti. A včasih se temu res težko izognemo. Tudi sami bi se radi vozili nekje na urejeni dvopasovni kolesarski stezi, ločeni od ostalega prometa. A infrastruktura pri nas je takšna kot je in kot kaže se še dolgo ne bo izboljšala. Kolesarske steze so redke, celo neuporabne oz. posejane z raznimi motečimi elementi, kot so parkirani avtomobili, smetnjaki, previsoke bankine. Že sama osnovna zamisel, da je kolesarska steza del pločnika in ne cestišča, se mi zdi zgrešena. Kako utopično bi bilo šele pričakovati, da bi bila kolesarska steza pri nas ločenega od vsega. Postavljena sama zase. Tudi, če začnejo z raznimi kolesarjem in ostalemu prometu prijaznejšimi projekti jutri, bodo ob hitrosti postopkov, ki smo jih vajeni (od pridobivanja dovoljenj pa do realizacije takšne kolesarske avtoceste), dočakali mogoče šele  naši vnuki. Imamo to, kar imamo in s tem se bomo mogli navaditi živeti.

Nujno potrebujemo več strpnosti in razumevanja drug do drugega. Avtomobilisti morajo biti razumevajoči do kolesarjev, mi do njih in tovornjakarjev in tako naprej. Moj oče je po poklicu šofer kamiona in z njim sem v kabini kot otrok prebil velik del poletnih počitnic. Vem, kakšno oviro tovornjakarju predstavlja kolesar. A s prehitevanji tovornjakov pravzaprav danes nimam veliko težav. Ko te dohiti 40 ton težka zverina, človek za njenim volanom ve, da mora počakati na pregleden del, brez prometa v nasprotni smeri in začeti s prehitevanjem šele takrat.

Ko te dohiti avto, se Loebu za volanom velikokrat zdi, da te mora prehiteti zdaj, tu, brez čakanja. In ko se nasproti pravilno pripelje drug avtomobil, se zgodi tisto, česar se vsi bojimo. Gre zelo na tesno ali pa celo zmanjka prostora za vse tri.

Prepričan sem, da je iz tega vidika vožnja dveh kolesarjev vzporedno zagotovo bolj varna. Avtomobilisti bi prehitevali, ko bi bili izpolnjeni vsi pogoji navedeni zgoraj za prehitevanje tovornega vozila. Tudi nasproti vozeči avtomobili bi nas prej opazili in zagotovo bi se število prehitevanj v škarje zmanjšalo. Je pa res, da ko bi se takšno prehitevanje vseeno zgodilo, bi bilo manj manevrskega prostora za reševanje in posledice bi bile hujše. Trenutno je vožnja dveh kolesarjev vzporedno, po naši zakonodaji, dovoljena le, če imajo vsi kolesarji licence tekmovalcev oz. kakšno drugo licenco kolesarske zveze in jih na treningu spremlja vozilo opremljeno z rotacijsko lučjo ( to je hiter opis zakona).

Dokler ne bo vožnja po dva zakonsko dovoljena tudi brez spremljevalnega vozila, bodo vozniki avtomobilov še bolj nestrpni do tistih kolesarjev, ki ta zakon kršijo. Razumljivo. Problem nastane, ker veliko udeležencev v prometu ob dejstvu, da  je nekdo v prekršku, hitro vzame zakon v svoje roke. Kar naenkrat imamo veliko šerifov. 

Verjamem, da bi ob uzakonjenju vzporedne vožnje nivo te nestrpnosti močno padel.

Če sem prej okaral voznike avtomobilov, moram sedaj tudi nekatere kolesarje. Tudi sam nisem angelček na kolesu, kdaj pa kdaj prevozim kakšno rumeno luč ali pa se ji izognem z vožnjo po pločniku. Nisem pa niti hudič in se velikokrat umaknem iz ceste, če opazim, da me je dohitelo večje vozilo, ki me bo v naslednjih nekaj sto metrih težko prehitelo.

Sem zagovornik urejene vzporedne vožnje. Vendar le v primerih, ko oba oziroma vsi kolesarji v koloni takšno vožnjo obvladajo. Na žalost, tudi sam večkrat naletim na skupine kolesarjev, ki jih je polna cesta. Ne samo po dva, tudi po tri ali več. Preko celega pasu in včasih tudi malo na sosednjega. Takšni posamezniki mečejo zelo slabo luč na celotno kolesarsko družino in zaradi njih vsaj malo razumem ljudi, ki nas kolesarjev ne marajo videti na cesti.

Skupina kolesarjev, v kateri se v koloni vozijo po dva, je bolj vidna in enkrat krajša, kar pomeni enostavnejša za pravilno prehitevanje hitrejših vozil. Verjetno tovornjak lažje prehiti 10m kot 20m dolgo kolono. Večina cest pri nas je tako ozkih, da mora ob priporočeni razdalji 1,5m, voznik vozila, ki prehiteva kolesarja, tako ali tako z delom vozila zaviti tudi na nasprotni vozni pas.

Če spodbujam, da bi bila »doppia fila« zakonsko dovoljena, sem tudi za to, da se loči zrno od plev med kolesarji. S tem ne želim nikogar žaliti. Vsakič, ko primemo krmilo ali volan, se zavestno lahko odločimo, če bomo zrno ali plev. Bomo vzorni vozniki ali sramota družbi.

Trenutni zakon, ki dovoljuje omenjeno vožnjo pod določenimi pogoji samo licenciranim kolesarjem, se mi zdi dober. Zagotovo bi morali vsi kolesarji, ki se želijo voziti po dva, imeti neko licenco, opraviti nek primeren tečaj varne vožnje. Cena licence in tečaja bi morala biti simbolična in ne le še eno dodatno pobiranje denarja. Hkrati bi licenca tako kot do sedaj vključevala različne vrste zavarovanja.  Sistem, ki ga imamo z licencami danes, je v bistvu zelo dober. Mogoče bi bilo celo smotrno, da kolesarji vsaj ob zmanjšani vidljivosti uporabljajo določena svetilna sredstva (primer utripajočih lučk spredaj in zadaj).

Vse to so le moji predlogi. Za nobenega ne trdim, da prinaša rešitve. Spremembe so pa zagotovo potrebne. Kot prvo je pojavljanje v medijih in opozarjanje na to problematiko nujno. Čas je za podobno akcijo kot je bila za pešce, če se ne motim pod sloganom- Bodi viden, bodi previden! Še kako to drži tudi za kolesarje.

Vsak lahko pri sebi razmisli, kaj lahko stori za večjo varnost vseh nas v prometu.

Sam bom svojim varovancem v ekipi priporočal, da uporabljajo lučke na vsakem treningu, ob zmanjšani vidljivosti pa bom uporabo zahteval!

Stopil sem že v stik z eno izmed zavarovalnic. Želim si izvesti akcijo, ki opozarja na vse večje število kolesarjev na slovenskih cestah in njihovi ranljivosti. V akcijo želim povezati zavarovalnico, kolesarje (vsaj nas kot ekipo, plus dodatne ambasadorje) in Policijo Slovenije. Tudi s slednjimi sem že navezal kontakt. Ne vem, če bom kaj premaknil, a zagotovo bom dal vse od sebe.

Moj brat Uroš je bil letošnje poletne počitnice kot kolesar udeležen v prometno nesrečo. Kljub dobri vidljivosti ga je voznik avtomobila spregledal in mu pri vožnji navzdol zaprl pot. Trk je bil neizogiben in rehabilitacija zloma desne in večkratnega zloma leve roke traja še danes. In na žalost se ne bo še tako hitro končala. Pred manj kot mesecem dni sem bil v nesreči udeležen tudi sam. Nasproti vozeči voznik nas je ob prehitevanju avtobusa  zopet spregledal. Vozili smo se v gosjem redu. Na srečo, smo vsi skupaj odnesli zgolj z minimalno gmotno škodo. Mogoče bi nas ob vzporedni vožnji videl. Mogoče ne bi šel prehitevat. Mogoče bi pomagala utripajoča lučka?

Mogoče, mogoče, mogoče…  A če z vsem skupaj preprečimo samo eno prometno nezgodo, smo že storili zelo veliko!

Vse skupaj je ob zakoreninjenosti naše zakonodaje in miselnosti večine udeležencev v prometu pravi boj z mlini na veter. A vredno je poizkušati. Za Sanča Panso danes vemo vsi, za milijone tistih, ki pa so obupali že pred bojem, pa nihče. Konec koncev je nekoč nekemu uspelo Davidu …

Vir/avtor: Robi Jenko