Zapisi izpod kolesa: Dirke na ulice

Kakšno športno leto je za nami. Kakšnih nekaj let. Pravzaprav ima Slovenija v velikem številu športov vseskozi kakšnega predstavnika med svetovno elito. Smo še vedno aktualni evropski košarkarski prvaki, naši levjesrčni športniki osvajajo olimpijske kolajne, svetovne pokale in prvenstva. Paleta športov je pri nas zelo barvita. Ne glede na podlago, razdaljo ali rekvizit se velikokrat najde Slovenec, ki ve kako se stvarem streže in se marsikdaj uvršča med najboljše v posameznih panogah ali celo deklasira celotno konkurenco.

Seveda smo športni narod in nazorno spremljajmo vse naše športnike in radi opevamo vsak uspeh naših rojakov. Ob vsakem podvigu se vedno zalotim pri misli, kako veliki smo v športu, a kako majhni na zemljevidu. Drage dame in spoštovani gospodi, nas je le dva milijona. Toliko ljudi ima Dunaj (1,868 milijona),  Beograd z okolico preko 3 milijone, Milano z urbano okolico skoraj 5 milijonov ...

Naj naštejem nekaj največjih imen zadnjih nekaj let : Primož Roglič, Luka Dončić, Goran Dragić, Ilka Štuhec, Jakov Fak, Janja Garnbret, Tina Maze, Matej Mohorič, Peter Prevec, Tim Gajser... Še dolgo bi lahko našteval, a sem se z namenom ustavil ravno pri Gajserju. Ali so vsi uspehi odraz razvitosti posameznih športov in natančno izdelanih dolgoročnih načrtov pri nas? Ali so to le posamezne zgodbe, ki jih pišejo ljudje kot je Bogo Gajser? Je Tim Gajser vrh skrbno načrtovane piramide dela ali se je izstrelil od nikoder? Eno ali drugo, a posledica tega je veliko bolj jasna slika. Navdušil je veliko ljudi, da so začeli motokros spremljati bolj intenzivno, se z avtobusi množično udeleževati nam najbližje dirke svetovnega pokala v sosednji Italiji, v marsikatero garažo pa je prinesel vonj po bencinu.

Včasih se je s podobnim motorjem po okoliških hribih podilo še eno veliko ime modernega slovenskega športa. In ravno motor je bil žrtveno jagnje na začetku njegove nove športne kariere. Prodal ga je in si s tem denarjem kupil svoje prvo cestno kolo. Čez nekaj let je prek rekreativnih vzponov na Mašun, Vršič, Krvavec priplezal do glavnine dirke po Franciji in kaj kmalu na največjih etapah vsem pokazal svoj hrbet. Le kdo ne prepozna glavnega akterja te resnične zgodbe, ki pa bolj spominja na Holywoodski film.

Primož pa ni edini, ki nas je dvignil iz udobne zofe med gledanjem največjih kolesarskih dirk. Prvo dirko svetovnega pokala je za Slovenijo v svojem stilu z napadom v izdihljajih dirke osvojil Matej Mugerli. Prvo etapo na eni izmed tritedenskih dirk nam je prišprintal Borut Božič na dirki po Španiji. Prvo zmago na italijanskem Giru je leta 2014 v zadnji etapi dobil Luka Mezgec, nekaj let zatem pa jo je na zaključnem vzponu prigaral še Jan Polanc. Primož Roglič pa je po veličastnem begu na kraljevi etapi Tour de France leta 2017 dodal še etapno zmago na dirki vseh dirk.

Vsak uspeh smo seveda proslavili in mu dali veliko medijske pozornosti. Sem se že bal, da bo v ekipi kljub zmagi Polanca na naslovnici prizor obračuna med Aluminijem in Olimpijo na blatnem igrišču v Kidričevem. A na srečo ni bilo tako. Cestno kolesarstvo si je na račun velikih fantov priborilo svoj medijski prostor na sončni strani Alp. Končno redno prebiramo novice iz sveta ozkih gum in obritih nog tudi v medijih, ki so pred leti kolesarstvo omenjali le ob raznih škandalih.

V zadnjih letih si lahko celo velik del dirke po Franciji ogledamo na programu nacionalne televizije. V živo in s strokovnim komentatorjem, ki ob kompliciranosti dirkanja in taktik vedno najde prave besede, da lahko ta šport razumejo tudi popolni laiki.

Ob vseh napredkih naših največjih pa se v ozadju na domači kolesarski sceni ni kaj prida premaknilo na boljše. Pred leti je bilo v Sloveniji 5 kontinentalnih moštev (ekipa kontinentalne licence naj bi pomenila vstopni razred v svet profesionalnega cestnega kolesarjenja. V realnosti je to prag med amaterskim in profesionalnim športom). Danes imamo le še dve in še tri manjše ekipe z licenco Elite2 (v enem izmed prejšnjih zapisov sem te nivoje že prikazal. Za lažje razumevanje dodajam še enkrat. Elite2 je amaterska ekipa, ki nastopa na nekaterih profesionalnih dirkah, dirkah evropskega pokala). Število članskih dirk je zelo nizko. Tudi o tem sem že pisal.

Uspehe naših kolesarjev smo prek malih ekranov in ostalih medijev prinesli v vsak slovenski dom. Želeli bi si, da se zaradi vsega dobrega med profiji poveča tudi število mladih kolesarjev. Nujno potrebujemo tudi večje število zanimivih dirk v, če pretiravamo, vsakem našem mestu. Pripraviti je potrebno sistem tekmovanj za vse kategorije, ki bi navduševal mlade in jih privedel do vpisa v kakšnega izmed delujočih ali novonastalih kolesarskih klubov. Ne rabi se izumljati tople vode. Potrebno se je ozreti na okrog in iz kakšne dobre prakse prekopirati vse kar je dobro. Nujen je nek pokal, sklop več dirk, ki je pod okriljem enega skupnega organizatorja. Čez lužo imajo serijo kriterijev, ki že leta privede na ulice množice in je pravi praznik kolesarstva.

Organizacija dirk je danes pri nas tako zelo zahtevna, da podatek, da je število le teh v upadu, kljub vsem uspehom ne preseneča. Potrebuješ zaporo ceste, pa to dovoljenje, pa tisto soglasje in privolitev... Na koncu pa še vse skupaj stane cel kup denarja. Da celotne organizacije dirk slonijo samo na nekaj ramenih organizatorjem, katere žene predvsem entuziazem, ne govorimo. Strinjam se, da je zapora plačljiva, če gre za neko profitno prireditev. A na dirkah za dečke? Za mlade gre! Kakšno infrastrukturo pa država nudi cestnim in gorskim kolesarjem? Odprto cesto? V tej smeri bi mogli nekje gor, višje proti vrhu ureditve Republike nekaj uvesti. Sam bom jasen. Za organizacijo dirk mlajših kategorij bi morali biti oproščeni stroška zapore cest. Na koncu nam to storitev izvedejo ljudje v službah domovine. Javna uprava. Ko se norec poda v morje pri močnem jugu, ki presega vse opozorilne vrednosti, je reševanje stotih brezplačno. Ko hočeš zapreti cesto za dirko otrok pa te olupijo. Nihče me ne bo prepričal, da se ne bi našel denar, ki bi pokril zapore in nujne medicinske pomoči s strani zveze ali celo višjih instanc.

Še en primer dobre prakse. Plačljivost dvorane za košarko v večini osnovnih šol gre nekako takole: za vadbene skupine otrok do 14 leta brezplačno, med 15 in 18 letom je polovička, za starejše pa se obračuna po polni ceni.

Čeprav velikokrat pravimo in pohvalimo vse, ki svoja sredstva namenijo v večini za mlajše kategorije, se je potrebno zavedati, da je vsak  premišljen vložek v člansko ekipo hkrati vložek v delo z mladimi. Člansko moštvo je temelj in streha kluba, pod katero  deluje celotni mladinski pogon. Nikoli ne pozabim modrih nasvetov ljudi z izkušnjami. Andrej Hauptman, ki ga večkrat omenim, mi je pred časom dejal, da se moramo zgledovati po športih, ki so pri nas bolj razviti od našega. Ozrl se bom na bratovo delo.

Ne gre za nikakršen hvalospev košarki, kot so nekateri označili enega mojih prejšnjih zapisov. Uroš je koordinator mladinskega pogona v košarkarskem klubu Plama-pur iz Ilirske Bistrice. Do letošnje sezone je bil tudi kapetan članske ekipe, danes je njihov kondicijski trener. Z Urošem sva si zelo blizu in tako sem tudi sam posredno celo življenje vpet tudi v ta klub in ta šport. Zgodba v tem klubu je najbolj svetla izmed peščice kolektivnih športov v našem mestu in verjetno tudi znotraj regije. Pred dobrim desetletjem je bilo v klubu aktivnih okrog 40 otrok. Zastavil se je dolgoročni načrt dela z mladimi in hkrati pripeljalo nekaj zunanjih okrepitev članski ekipi. Tudi trenerje. Začela se je igrati boljša košarka in po nekaj letih se je članskemu moštvu uspelo uvrstiti v drugo ligo slovenske državne lige. Vse skupaj je počasi napolnilo tribune dvorane. Danes imamo v povprečju na članskih tekmah 400 gledalcev, občasno pa tudi prek 700. Povečalo se je tudi število vpisov otrok. Polne tribune, zanimiv spremljevalni program in splošno zanimanje za šport v mestu je nekaj, kar jih motivira k vpisu. Ob prehodu v klub pa je na ramenih osebja, da fante zadrži in razvije. Eden izmed dolgoročnih ciljev postavljen pred leti je bil vključitev igralcev iz  mladinskega pogona v člansko ekipo. A to ne gre preko noči. Potrebno je začeti delati z najmlajšimi in jih preko vseh kategorij pripeljati v člane.
V soboto smo na tekmi videli kar zajetno minutažo fantov starih 17, 16 in 15 let. Zanimivo je bilo opazovati njihove mlajše kolega ob igrišču in navdušenje nad igro le generacijo starejših kolegov. Sama omenjena uvrstitev iz tretje v drugo ligo je prinesla še en zelo pomemben element k razvoju kluba. Na Košarkarski zvezi Slovenije so uvedli pravilo, da mora vsak klub, ki ima predstavnika v drugi članski ligi, zaposliti minimalno enega profesionalnega trenerja za mlajše kategorije. Profesionalnost pa odličen predpogoj za kvalitetnejše delo. Danes je v klubu aktivnih kar 250 otrok. Na drugi strani poznam zgodbo, ko so zaradi pomanjkanja financ najprej ukinili člansko moštvo. V nekaj letih se je podrla hišica iz kart in klub je iz leta v  leto izgubljal  svoje člane. Mladince, kadete, pionirje, vse do najmlajših.

Če se vrnem nazaj na kolesarstvo. Med kategorijo starejših mladincev imamo pri nas registriranih okrog 35 tekmovalcev letno. V kategorijo elite jih prestopi pet. Fantje se tu stari okrog 18 let. Čas, ko vrstniki hodijo na maturantske izlete, zabave, se družijo tako ali drugače. V kolesarstvu pa v tem obdobju ni časa za takšne podvige. Kdor hoče uspeti, je že pri teh letih podvržen velikemu odrekanju. Za odrekanje pa je nujno potrebna motivacija. Kako motivirati vse tiste fante, ki vedo, da bodo čez eno ali dve sezoni tako ali tako primorani kolo postaviti v kot? Potrebujemo več prostih mest v članskih ekipah. Te prinaša več dirk. Več financ in tako naprej. Stvari se zdijo znanstvena fantastika. A niso. Potrebno je le malo večje želje ljudi, ki so na mestih, ki odločajo o razvoju ali zatonu športne panoge. Potreben je močnejši, še bolje svež veter v jadra, ki so jih razprli naši šampioni. Potreben je nov pristop in kopica reform v kolesarstvu, po tem, ko so posamezniki pokazali, da smo večji od sistema.

Da ne bo pomote. Delo z mladimi v kolesarskih klubih po Sloveniji ocenjujem za zelo dobro in strokovno. Konec koncev so vsi kolesarji na svetovni sceni zrasli v Rogu, Gorici, Savi, Adrii, Tropovcih in tako dalje. Ne upam si pomisliti, kakšne številke asov lahko pričakujemo, če nam uspe med mladinci povečati grupo na 100 in vsako leto med člane vzeti 20 kolesarjev...

Potrebno je pljuniti v roke in garati dalje.

Železo se kuje, dokler je vroče. Kolesarstvo je na takšnem nivoju, zanj je toliko zanimanja, kot ga v samostojni Sloveniji še ni bilo. In temperatura v peči, kot kažejo predstave naših legionarjev na kolesih, še nekaj časa ne bo padla.

Vse tiste, ki sadijo lipe v čast našim junakom, ki se udeležujejo sprejemov in podeljujejo nagrade časti našim športnikom, je sedaj potrebno spomniti, da je uspeh le vrh piramide, ki pokuka nad povprečnost. Kot trdno stavbo omogočajo trdni temelji, tako uspeh prinaša le trdo delo. In na tej poti so športniki prevečkrat osamljeni in neuslišani. Tisočim ne uspe in le redki  zasijejo. A ko si na vrhu, ne potrebuješ prisklednikov, ki se kitijo s tvojim perjem.

Uspehi naj bodo opomin, da so prvi koraki najtežji in tu potrebujemo večjo oporo večjih, močnejših, vplivnejših.

Spoštovane bralke in bralci. Želim vam vesel božič in srečno ter uspešno novo leto 2019!

Vir/avtor: Robi Jenko