Zapisi izpod kolesa: Se lahko vpišem v kolesarski klub?

Velikokrat naletimo na besede staršev, ki govorijo o tem, da bodo storili vse, le da njihov otrok ne prime v roko enakega orodja, da ne zaplava v iste vode in se loti istega poklica. Ravno tako je s kolesarji. Samo kolesa ne! Tenis, nogomet ali karkoli, samo ne kolesa! Spet drugi preko svojih potomcev želijo izživeti svoje ambicije, neuresničene želje.

Če bom te sreče in bom imel otroka, ki si bo želel športa, kaj bi mu predlagal? Popolnoma nič! Pustil bi ga, naj si način preživljanja prostega časa izbere sam. Če je to šport, pa naj izbere tistega, ki mu je najbolj všeč. Seveda večkrat kot ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa in se otroci ukvarjajo z istim športom kot njihovi starši. Logično je, da če voziš otroka s seboj na dirke in je od malih nog obkrožen s kolesi, tekmovalci in vsem ostalim, kar spada pod besedo kolesarstvo, postane to njegov svet. To je vpliv okolja, družine. Sam bi podprl otroka v vsakem športu, ki si ga je izbral, če je le v skladu z našim okoljem in zmožnostmi. V hokej se bi težko zaljubil, nimamo ledene dvorane, vaterpolo bi težko igral, saj nimamo bazena, smučarski skoki...?

Sam sem se po desetih letih nogometa odločil, da se želim pridružiti kolesarskem klubu. Najbližji je bil v Novi Gorici. Točno 80 km od doma. Na srečo lahko treniraš večino dni v letu doma. Brez podpore staršev in brata pa seveda vse skupaj ne bi bilo mogoče. Ne takrat, ne kasneje.

Kaj bi predlagal vsem tistim, ki si zaželijo istega športa kot jaz?

Tata, mama, kolesaril bi! Dirkal bi! V klub bi šel. Miha iz šole se je včeraj vpisal, se lahko tudi jaz?

Da! Super. Kolesarstvo je ravno tako kot vsi ostali športi eden najboljših načinov preživljanja prostega časa. Ne misliti, da so ure treningov izguba časa, potrata energije. Nasprotno! Kdor se dobro organizira, bo v šoli bolj uspešen kot tisti, ki ima prostega časa na pretek. To vam bo lahko povedal vsak resen športnik.

Kdor se pridruži športnemu klubu, postane del ekipe. S tem se nauči kolektivnega dela in začuti pripadnost skupini. Spozna, da se s skupnimi močmi pride dlje. Velikokrat pozabi na sebičnost in stopnja razvajenosti ima možnost upada.

Predlagam, da otroka vpišete v kolesarski klub in mu pomagate le toliko, kot vam povedo trenerji. Sofinancirate kakšne skupne priprave, osnovno opremo, dirke, ga vozite na treninge, pohvalite ob uspehu in podprite, ko mu ne gre, seveda tudi kakšna graja ob pravem času ne sme manjkati. In tu naj se vaša starševska vloga konča. Pozabite na misel, da je vaš otrok v klubu zato, da mu v športu uspe in zasluži za preživetje. Komur je glavni cilj športa zaslužek, naj neha takoj in se loti kakšnega drugega, bolj dobičkonosnega projekta. V športu jih na vrhunsko raven pride le peščica. A to ni edina stvar, ki jo šport vrne. Če se znamo ozreti naokrog, vidimo, da smo tu našli svojo družbo, za danes in velikokrat za vse življenje. Šport je univerza za življenje. Nauči trdega dela, vztrajnosti. Tu se še vedno dobro z dobrim vrača.

Nikar ne kupujte otroku boljše opreme, kot jo imajo sovrstniki v klubu, pri konkurenci. Visoki karbonski obroči za fanta starega 14 let!? Resno? Pa Ultegro ali Duraace, ker je 105ka pretežka!? Kolesarstvo pri otrocih je igra in ne dirkanje. Ne postanite osebni sponzorji svojim otrokom za takšne neumnosti! In ne vmešavajte se v strokovno delo trenerjev! Ne biti taktik pred dirko. Otroka pripeljite na dirko in to je to. Dan prej ga spomnite, da opere kolo in si pripravi vse potrebno. Ko se bo enkrat naučil sistema priprave na dirko, mu bo vse življenje lažje.

In kako dolgo ostati v športu? Mislim, da bo tisti, ki je v šport zaljubljen, tako ali drugače ostal v športu za vedno. Mogoče ne bo prevozil toliko kilometrov, štartal na toliko dirkah, a kolesar se od kolesa ne bo nikoli zares ločil. Življenje nas samo privede do tega, da pridemo do točke, ko se naše tekmovalne ambicije zmanjšajo in v ospredje v življenju postavimo druge stvari. Če spremljam svojo generacijo, svoje sotekmovalce, smo se usipali počasi.

Prva selekcija se zgodi že pri mladincih, ko se določenim ne ljubi trenirati toliko, da lahko držiš glavnino in si aktiven. Druga selekcija je prehod med člane in skoraj istočasno začetek študija. Tu se jih večina raje odloči za izobrazbo. Nato sledi preboj poslednjih Mohikancev. Komur tja do petindvajsetega leta uspe preboj v svetovno ligo, vztraja, dokler je del te elite. Ostali pa počasi, drug za drugim poiščejo službe ali druge vloge v športu.

Sam sem zaradi kolesarstva zanemaril študij. Glede rezultatov mi zares nikoli ni uspelo tisto, za kar jih večina verjame, da je edini uspeh. A mi ni žal. Kolesarstvo oziroma šport je bila tudi moja univerza. Na dveh kolesih in ob vsem, kar ju obkroža, sem se naučil veliko. Hkrati sem spoznal veliko ljudi, ki danes pišejo takšne in drugačne zgodbe.

Če pogledam nazaj, je mogoče pomanjkanje financ v športu za posameznika na dolgi rok lahko tudi nekaj pozitivnega. Obilica denarja ni nikoli prinesla nič dobrega. Znan je podatek, da 85% NBA igralcev v roku petih let po upokojitvi propade. Pred tedni sem zasledil govor g. Aleksandra Čeferina, ki je povedal, da enaka usoda doleti tudi 80% profesionalnih igralcev nogometa. Če se še enkrat ozrem na vse svoje sotekmovalce, ugotovim, da so se vsi brez večjih težav vklopili v "normalen" način življenja in jih je večina zelo uspešnih na svojih področjih. Seveda, kolesarstvo niso jaslice, kolesarstvo ti prinese delovne navade in realen pogled na svet.

Mene nikoli ni bilo strah kaj bom počel po tem, ko bom zares zaključil z dirkanjem. Bolj me je bilo strah tega, da bom moral nehati dirkati. Prišel sem do spoznanja, da lahko dirkam toliko časa, dokler si želim. Kdor hoče in si želi, bo vedno našel poklic in čas za šport. Tu se vedno čudim tistim, ki rečejo, da se ne bodo dotaknili kolesa po tem, ko enkrat odpeljejo zadnjo elite dirko. Dobro, ne boš šel na vožnjo v dežju, mrazu, ob pomanjkanju časa, ampak vozil se pa boš? Če tega ne misliš početi, ali danes sploh uživaš?

Pred eno izmed dirk sem podal šaljiv intervju v več jezikih. Po končani dirki sicer nisem dobil ponudbe kakšne izmed ekip, sem pa prejel klic enega izmed sponzorjev, ki mi je ponudil službo takoj ko zaključim tekmovalno kariero, saj potrebuje nekoga, ki delno govori italijanski jezik. Še ena potrditev več, da strah pred prihodnostjo ni potreben. Da zaključim z dirkanjem za denar, sem se odločil po spletu več okoliščin.

Ravno v času, ko sem se dogovarjal za novo pogodbo in priložnost, ki sem si jo želel vsa leta poprej, sem bil na seriji dirk na Kitajskem. Takrat sem na kolesu doživel tisto, kar ne privoščim nikomur in mi le misel na to konkretno spremeni razpoloženje. Na cesti pred svojimi očmi sem izgubil kolega, ki ni preživel skupinskega padca na dirki (o tem celo že pisal). To je bila pika na i, da dirkam naprej samo še za veselje in ne za tuje interese. Zavrnil sem pogodbo in le dva dni po pristanku v Evropi že opravljal nov poklic. Kasneje se je v nekaj mesecih vse tako zasukalo, da še danes dirkam na istih dirkah. Seveda brez plačila. Z novim letom pa sem ob redni zaposlitvi prevzel še obsežnejšo vlogo v klubu. In iščem še dodatne izzive. Ker uživam! Začel sem dirkati ciklokros in upam, da mi letos uspe nastopiti vsaj na enem MTB maratonu.

Tistim, ki me sprašujejo koliko časa bom še vztrajal, odgovorim lahko le: »Davidde Rebelin« (Italijanski kolesar, ki je pri svojih 47 letih podpisal novo profesionalno pogodbo).

In, ja. Vpišite otroka v kolesarski klub. Če ne drugega, ne bo imel ne časa, ne denarja za neumnosti!

Vir/avtor: Robi Jenko