Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)

Zapisi izpod kolesa: Več kot spijemo, boljši smo in lepše zgledamo

Zapisi izpod kolesa

»...smo šli biciklirat od Izole do Kopra...
...medtem pa je Damjan, povozu Madžara, ki je vijolčasto opečen, menjal gumo ves nesrečen...«

Le kdo ne pozna stare dobre skupine Zmelkoow in njihove verjetno najbolj poslušane skladbe z naslovom Gravitacija.

Izola. Že čez dober teden, natančneje 24. februarja se tam za večino slovenskih ekip začenja tekmovalna sezona 2019. In ne bomo kolesarili proti Kopru, kot smo to v prvi izvedbi te dirke, ampak se bomo takoj pognali v hrib, proti Kortam, pa nato prek Šmarij v Dragonjo, Portorož, Izolo in tako štiri kroge in ves popoldan. Sam zaradi svoje dvojne vloge še ne vem, če bom dirko spremljal v avtomobilu ali bom v dresu na kolesu. Čeprav sem tisti, ki izbiram ekipo, to tokrat ni odvisno od mene, ampak od tuje kolesarske zveze, ki se po zapletu trudi še pravočasno izdati licenco našemu kolesarju, čeprav je verjetno že zdaj prepozno. Torej, mogoče ga zamenjam.

Nenastopanje, Gravitacija in tisto o pitju, dirka, povožen Madžar... vse skupaj odpihne moje misli v preteklost na dirko Tour of Bihor, mesec junij, leto 2016. V enem izmed zapisov sem že omenil, da sem zares na dirki nekoga povozil. Ni bilo med Izolo in Koprom, bilo je v zahodni Romuniji. Ni bil Madžar, bil je Romun. Ni menjaval gume in bil opečen, to sem bil jaz in za konec nisem več spil in boljše zgledal, veliko je spil on, boljše pa niti malo ni zgledal!

Zapisi izpod kolesa

Zgodba in njen epilog sta tako zanimiva, da si vsak zaslužita svoj zapis.

Zadnji dan omenjene dirke. Nekje po 50km je bil na sporedu prvi leteči cilj v etapi. V borbi za majico najboljšega na letečih ciljih smo v vrstah Roga iz Ljubljane imeli Hrvata Bruna Maltarja. Postavimo se v formacijo za šprint. Celotna ekipa je povsem na desni. Eden za drugim. Sam imam vlogo, da šprinterju kot zadnji pripravim izhodiščni položaj za šprint. Na naši desni strani še en vlak v črnih dresih, italijanska kontinentalna ekipa, za katero vozi nosilec majice, ki si jo želimo. Ima le nekaj točk prednosti pred Maltarjem... Prihajamo v zadnje 1000 metrov pred letečim ciljem. Cesta se rahlo spušča, leti prek 60 km/h. Vstopimo v naselje, na desni hiše, na levi tudi, ob cesti blato ob ostankih luž, drugod prah, pa tisti značilni kanali in mostički, ki povezujejo hiše s cesto. Iz leve strani opazim moškega. Oblečen samo v spodnjice. Kot mesečnik stopa na cesto. Seveda ni bila kriva luna, ampak alkohol. Prečkal je cesto kot bi ne bilo nikogar. Ne desetine avtomobilov, ki se vozijo pred karavano, policija na motorjih... Vseeno je stopil in z enakomernim korakom prečkal cesto. Ker smo bili prehitri, zaviranje ni prišlo v poštev. Vprašanje je bilo samo, kdo ga bo prvi zbil.

Seveda sem ga ob vsej moji sreči zbil ravno jaz. Kolesarja iz moje ekipe sta ga še obvozila po desni, meni pa je stopil ravno pred prvo kolo. Brez zaviranja sem ga zbil, kot krogla, ki zadane kegelj se je kotalil naslednjih nekaj metrov po tleh. Naslednji spomin je tista prašina ob cesti, pogled na poškodovano kolo, mehanik Kavčnik, ki me sprašuje, če sem ok. Seveda sem, nič mi ni. Preverim ključnico. Kljukica, v redu je. Usedem se na rezervno kolo. Seveda nisem bil dobro, občutil sem rahlo slabost in bolečine po celem telesu, ter odrgnine, kako pečejo. Razen na roki. Tu se spomnim, da nisem čutil ničesar, čeprav je bila na pogled najbolj poškodovana. Dirke nikakor nisem mogel nadaljevati.

Zapisi izpod kolesa

DNF (do not finish) ob mojem imenu v uradnih rezultatih je bil neizbežen. Nič hudega. V tem času, dokler sem imel borbe sam s seboj, se je Bruno Maltar zapletel v spor s komisarjem zaradi nastale situacije. Verjeli ali ne, trojica, ki je v trenutku padca bila pred menoj, je ta množičen padec izkoristila in se podala v beg. Izkoristili so zmedo. Na srečo je bil takrat na to pozoren tudi naš najmlajši član ekipe Tilen Finkšt in se jim je priključil ter jim samo sledil. Psi so lajali, karavana je odšla naprej. Jaz sem ostal ravno tam, kjer sem se pobral. Ob rešilcu. Polanc Marko, naš športni direktor, mi je dal telefon, da naj jih obvestim, v katero bolnišnico me bodo peljali in tudi sam odšel naprej za glavnino.

Zakaj sem bil ob in ne v rešilcu? Zato, ker so oskrbovali gospoda Romuna, ki je padec povzročil. V drugem reševalnem vozilu pa Matijo de Marchija, prijatelja iz ekipe CT Friuli, ki jo je tudi sam skupil ob padcu. Pri njem ob pregledu ključnice na žalost ni bilo moč naredi kljukice, da je ok.

Po nekaj minutah, ko sem jih presedel kar na zidku onstran kanala ob cesti, so se me vseeno usmilili in me poklicali v notranjost reševalnega vozila. Noro. Delil sem si rešilca z gospodom v spodnjicah, umazanih (ko sem ga zadel, je obležal in po pričanju mehanika naj bi nekaj spustil v hlače). Vse, kar sem ga razumel, je bil del kletvice... Drakula, Drakula!

Ne gospod, ni bil Drakula iz Transilvanije! Bil sem jaz. Jenko iz Bistrce! Ko so me na hitro oskrbeli, sem moral zapustiti reševalno vozilo. Nisem se kaj prida branil, saj mi mešani vonj po alkoholu, urinu in še čem ni ravno prijal. Naj dodam še, da je bil gospod izredno agresiven in so ga težavo uspeli obvladati. Izstopim in kaj naj sedaj? Objasnili so mi, naj počakam naslednje reševalno vozilo, ki prihaja po mene iz bolnice. Vau, imel bom lasten taksi. Ko so prišli pome, so me izredno dobro oskrbeli, vse možno opornice, nosilca, me učvrstili. Vse super, ampak halo, saj že pol ure tavam tu zunaj! Ne pobirate me iz tal, sem si mislil.

Zapisi izpod kolesa

Med vožnjo sem pogovarjal z zelo prijazno reševalko, ki mi je povedala vse o svoji hčerki. Moj letnik, pravnica, ni da ni. Imel sem občutek, da sem v ženitveni agenciji in ne v rešilcu. Ob prihodu v bolnišnico so me kar dobro oskrbeli, pregledali, slikali... Nato je prišel policaj in moral sem opraviti alkotest!? Jaz? Pa nisem jaz tisti v gatah. Ok, po njihovi razlagi sem bil udeležen v prometni nesreči in je to del protokola, ki sledi. Pihal sem, seveda 0,0.

Nasproti mene je bil prej omenjeni Italijan Matija. Ko je policaj končal zaslišanje z menoj, se je odpravil k njemu. Najprej ga je vprašal, kje pa je on padel. Ko mu je Matija sicer začudeno, ker je poslušal moje zaslišanje, odgovoril, da na dirki, ga je policaj vprašal če ne isti kot jaz... Kaj? Ne 57 dirk je tu okoli danes!?

Zrihtan sem bil. Samo še Marka moram poklicati. Seveda nikoli ne gre brez dodatnih zapletov. Mobitel, ki mi ga je dal, ni bil moj in bil je zaklenjen. Torej, ne morem klicati. Na srečo se je tega spomnil tudi Kavčnik in mi kot SMS poslal kodo, s katero sem ga lahko odklenil.

A ta zgodba se ne konča tu! Rezultati po dirki niso imeli nobenih opomb o nenavadni nesreči in ne pripomb o disciplinskih ukrepih ali kaznih, ki bi doletele Maltarja, ker je na nekoliko nepravilen način zahteval, da se ob tako množičnem padcu začasno prekine dirka. Nič. Super. Vse ok. Gremo domov!

Čez skoraj leto je Bruno Maltar dobil disciplinski ukrep. Saj ni res, pa je! O tem pa naslednjič.

Zapisi izpod kolesa


Objavljeno: 13.02.2019

Vir/avtor: Robi Jenko

Galerija

Deli
Vir: Robi Jenko

Komentarji

Najbolj brano

14 Nov 2019
Cestno kolesarstvo

Kakšne beljakovine potrebuje kolesar?

Katere beljakovine izbrati po kolesarski turi?

13 Nov 2019
Cestno kolesarstvo

Poslovila se je legenda Toura

godaj zjutraj je v bolnišnici v Saint-Léonard-de-Noblat umrl nekdanji francoski kolesar in dedek kolesarske zvezde Mathieueva va...

13 Nov 2019
Cestno kolesarstvo

Roglič največ prispeval k prepoznavnosti Slovenije v svetu

Izmed številnih športnikov, ki vsakič znova ponesejo ime Slovenije v svet, so letos nedvomno najodmevnejši dosežki Primoža R...

12 Nov 2019
Cestno kolesarstvo

Viktor Potočki in Mia Radotić najhitrejša na tretji dirki Ciklokros lige

Na Hrvaškem je bila v Donji Voći v bližini Varaždina preteklo soboto na sporedu tretja dirka Ciklokros lige.