Zapisi izpod kolesa: A si videl Rogliča? Noro, a?

Tako se zadnje čase vse bolj pogosto začne pogovor s kakšnim od znancev. To je super. Ljudje so začeli spremljati kolesarstvo. O kolesarstvu se predvsem po Primoževi zaslugi vse bolj govori in piše.

Na prej postavljeno vprašanje vedno odgovorim pritrdilno. Seveda sem ga videl. Tip je norec, legenda, ker vem kako so vsi dobri, si sam še niti ne predstavljam, kako dober more biti šele Primož. Res je. To je noro.

Hkrati pa si nekje v sebi postavim vprašanje. Sem ga videl? Videl? Seveda sem ga. Vem, da ob tem vprašanju vsi pomislijo na najbolj aktualen uspeh, ki so ga zabeležili slovenski mediji. Le redki so, ki ga spremljajo od prej in na drugačen način (seveda govorimo o množici, ki ne spremlja redno kolesarstva, ampak se samo veseli, večkrat celo nagonsko, večjih uspehov).

Včasih bi jim rad na vprašanje odgovoril kar z vprašanjem. Kdaj, če sem ga videl? Ko je prišel na svoj prvi trening, ko sem tekmoval še v dresu Radenske iz Ljubljane? Bilo je ravno na dan, ko smo si šli ogledat kraljevo etapo, preko Soriške planine, v Bohinj, na Bled, na vzpon na Pokljuko in spust nazaj v Bohinj, še enkrat na Soriško in proti cilju v Škofji Loki. Takrat je bil v ekipi tudi Jan Polanc, z nami na treningu pa tudi Tadej Valjavec. Prišel je, da se z nami zapelje, da vidimo, kaj skriva v sebi fant, ki naj bi grdo padel v Planici in se je sedaj malo začel vozit. In baje se vozi zelo dobro, na klanec pa naj bi letel, kot prej prek hrbtišč skakalnice, ko je svoja dva skoka (ob dodatnih šestih ekipe) povezal v naslov mladinskega ekipnega prvaka v smučarskih skokih. 

Dres je imel isti kot mi, kupil ga je v trgovini, tam kot svojega Wilierja Gran Turismo. Na začetku treninga mi je dejal, da se počuti nekoliko utrujen, saj so bili zunaj vse do štirih ponoči. Ja, seveda sem si mislil, dober, dober izgovor. Vzpenjamo se prvič na Soriško, Valjavec in Polanc nas pustita zadaj, Primož pa me čez nekaj minut vpraša, če bi on smel iti z njima? Smel sem si mislil, smel že, kaj pa mogel? To sem zadržal zase in mu odgovoril, seveda kar ulovi ju. Pa ju je. Kaj? No, svežina ali nekaj? Ampak vseeno top. Odpeljemo Pokljuko in se vzpenjamo drugič proti Soriški, Tadej in Jan nas pustita zadaj, Roglič pa me čez nekaj minut, po tem ko sem si že mislil, sedaj si pa tu, z mano - prvim polžem vzponov, vpraša isto kot pred dvema urama. Ali gre lahko z njima?

Iste misli kot ob prvem vprašanju. Baje, tega nisem videl, je tudi drugič prišel s Tadejem in Janom na vrh. Ja, fant je fenomen, še posebej po prekrokani noči.

Mogoče pa mislijo, da če sem ga videl, ko sem padel na dirki Poreč Trophy. Ne samo, da sem padel jaz, po moji krivdi je padel tudi Primož in se na eni svojih prvih dirk v dresu Adrie Mobila kar resno poškodoval. Zlom ličnice. Ne, takrat ga nisem videl. Samo zvedel sem, kaj sem zakuhal. Bilo mi je hudo, težko in nisem si mogel opravičiti. Prilagam takratni pogovor s Primožem.

Seveda te zares vsi vidijo šele, ko si na vrhu. Razumljivo. Ob vzponu na goro je redko kdo opažen, ko maha na vrhu z zastavo, ga vidijo in hvalijo vsi, med sestopom pa počasi nanj večina pozabi. In Primož je sedaj na samem vrhu svetovnega cestnega kolesarstva.

Če se ozremo samo na sezono 2019. Dve etapni dirki svetovne serije (najvišji rang cestnih dirk-svetovni pokal v prevodu) in dve zmagi. 100% izkupiček. Ne samo rezultat, način je tisti, ki še dodatno dvigne vse kocine pokonci. Po njegovi zaslugi se zagotovo zanimanje za kolesarstvo na sončni strani Alp znatno povečuje. Vse več mladih mora biti zainteresiranih za vpis v razne klube.

Če sem lani nekaterim stopil na žulj, rep ali karkoli, ko so ob enem mojih zapisov dobili sive lase, ker sem primerjal Rogliča in Dončiča, hkrati pa dal prednost in svojih 100€ na to, da bo Luka športnik leta, kar se je tudi kasneje zgodilo, letos že danes stavim na Rogliča. Luka ima izjemno statistiko, a v NBA ni naredil tistega, kar je z Realom v Evropi. Ni osvojil prvenstev, lovorik. In Luka je v navezi z Goranom Dragičem pokoril tudi Evropo. Ob njunem ne-nastopu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, pa smo videli realno sliko slovenske košarkarske reprezentance. Tu naj dodam, da se je vpis v košarkarske klube po Sloveniji po osvojitvi Evropskega prvenstva znatno povečal.

Primož Roglič je v zadnjih treh letih tudi prvo ime reprezentance. A ob njem je še nekaj res vrhunskih kolesarjev, ki pa včasih nekoliko neupravičeno ostajajo v senci njegovih uspehov. Ob zmagi na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja smo imeli v elitni dvajseterici še dva naša asa. Jan Polanc in pa Matej Mohorič. Slednji je že čez pet dni dosegel še en izjemen uspeh. Na najdaljši enodnevni dirki na svetu, najdaljši klasiki, kjer prevozijo kolesarji celotno pot od Milana do San Rema, je osvojil izjemno  peto mesto. Na dirki, ki je dolga 291 kilometrov, loči prvega do desetega le nekaj metrov. Tako izenačen je vrh svetovnega kolesarstva.

V eni izmed povprečnih Hrvaških popevk skupine Colonia je v refrenu verz:

»Svet voli pobjednike,

voli zlatno znamenje.

Kada si prvi svega si vrijedan,

Na tronu može biti samo jedan.«

Veliko resnice, a ravno mi, kot navijači, pa tudi novinarji s pravim pristopom, moramo poskrbeti, da bo kolesarstvo na račun vseh borcev raslo vse bolj, ne samo v višino, ampak tudi v širino. Podpora je zelo pomembna. Tako, kot je Primož na dan San Rema podpiral svoje nekdanje sotekmovalce v Planici, tako moramo mi vedno in povsod naše borce. Ne samo ob največjih zmagah.

Ob Primožu je bil v studiu v Planici še en Primož, nekdaj šampion! Peterka seveda. Nekoč primo ( prvi, po imenu, zmagovalec), kasneje pa v globoki krizi. Vsi vemo, kakšna je bila njegova zgodba uspeha in kakšna krize. To se ne bi smelo ponavljati. A na žalost gre vsak junak prej ali slej v pozabo. In na koncu, v mojih očeh ne štejejo samo rezultati, ampak tudi dejanja posameznikov v trajanju svoje slave. In Roglič je en tistih, ki ga sam cenim in spoštujem tudi iz te perspektive.

Imam še kar nekaj zgodb na to temo, a sem za danes že nekoliko predolg.

Naslednjič o tem, kako je na vrhu vedno dovolj vetra in kako bi ob tem, če bi tisti, ki ga krojijo, spustili svoja jadra  vse do palube in s tem potegnili celotno ladjo, celotno floto, da zapluje proti še boljšemu jutri.

Vir/avtor: Robi Jenko