Zapisi izpod kolesa: Prireditev bo v vsakem vremenu!

Kako poznan stavek, večkrat prebran nekje v zapisu raznih razpisov dirk, tekmovanj oz. prireditev. Ko sem imel v mislih ta zapis, sem imel v mislih tri dogodke. Na prvem in drugem sem bil udeležen kot tekmovalec, na tretji dirki pred petimi dnevi pa kot spremljevalec oziroma športni direktor.

Gremo lepo po vrsti. Lansko sezono 2018 smo dirkaško odprli na dirki GP Laguna Poreč. Kot tekmovalec se v pripravi na dirko večkrat ozrem tudi po raznih vremenskih aplikacijah. Vedno imam na svojem telefonu vsaj dve. In vedno verjamem, da bo prava tista, ki kaže lepše vreme.

Pred omenjeno dirko je bilo prav vseeno kateri verjamem. Pregledal sem še nekaj dodatnih na spletu in vse so imele narisane oblačke, zajetno število kapljic, številka, ki označuje temperaturo v stopinjah Celzija, pa nikjer ni bila večja od 6. Fantastično! To je vreme, ki si ga vsak kolesar lahko samo želi. Seveda ne!

Podobno vreme je bilo na dirki tudi leta 2016. Takrat sem bil še v Rogu. Ko pridem do spoznanja, da bo na dan dirke deževalo, se vedno že nekaj dni pred dirko koncentriram na ta faktor. Recept za preživetje je zelo agresivna vožnja in poskus pobega. Ponavadi kolesarji, ki so v begu, edini zares ne zmrznejo, saj vozijo na višjem srčnem utripu kot velika večina glavnine. Leta 2016 mi je pobeg uspel in dirko sem zaključil na desetem mestu. Bilo mi je težko, trpel sem, a ne zaradi mraza in dežja.

Enako željo sem imel tudi lani.

Pred štartom dirke smo se kolesarji zadrževali pod nadstreškom parkirišča Dino parka v Funtani (vas med Vrsarjem in Porečem). Res se sliši smešno, Dino park, ampak na obrazih kolesarjev nasmeškov ni bilo zaznati. Lilo je kot iz škafa in temperatura ni presegla niti petih stopinj Celzija. In tako je bilo skoraj ves dan. Nad Matavunom po vzponu je bil ob cesti sneg in še tri stopinje manj kot na štartu. Tam sem ostal sem nekje na sredini glavnine. Odločili smo se, da gremo do konca. A v nadaljnjih kilometrih dirke, ko gre trasa večinoma navzdol, na kolesu pa smo bili že debele 3 ure, je vrag vzel šalo. Ne čutiš več rok, prestavna ročka se ti zdi trda kot še nikoli, zaviranje je že pravi podvig. Med vožnjo pa razmišljaš samo še to, kako boš čimprej na toplem in suhem. Če bi se kot pred dvema letoma boril za visoke uvrstitve, bi bila mogoče glava na drugem »štilu«, a v danih razmerah motivacije ni. Odločili smo se (bili smo v skupinici 5 kolesarjev), da gremo čimprej po najbližji poti do ciljnega prostora. Tako smo odstopili, pa čeprav je to pomenilo le 15 minut trpljenja manj. Takrat se je 15 minut zdela cela večnost. Ko se segreješ in si na suhem, ti je včasih za kakšen odstop žal. Zato sem se navadil, da po takih odločitvah sam sebe vprašam. Bom storil prav? Mi je premrzlo? Takrat si odgovorim in ta odgovor je moj zadnji. Ne razmišljam več o tej stvari.

Podobna situacija je tudi, ko odvoziš kakšen kronometer, vzpon ali kaj podobnega, ko gre na polno. V cilju se vprašam ( ponavadi ti je takrat od napora še kar malo slabo), če je to moj maksimum, če sem iztisnil vse iz sebe. Takrat je odgovor verodostojen, ko se spočijemo in nadihamo, si vedno mislimo, da bi verjetno zmogli še več.

Po cilju smo si bili vsi enotni. Takšno dirkanje ni človeško, to ne koristi nikomur.

Že čez štirinajst dni je bila otvoritev domače sezone. VN Izole. Napovedano pa suho vreme. Ja suho že, ampak z močno burjo in na posameznih delih sunki do 100 km/h. Temperatura pa naj ne bi presegla dveh stopinj nad lediščem. Super. Dežja ne bo, mokri ne bomo. Bomo pa zmrznili in odneslo nas bo. Tokrat sem bil z mojimi kilogrami v prednosti. A to niso pogoji za dirkanje. Počakal sem do četrtka in ker od odpovedi, prestavitvi dirke ni bilo ne duha ne sluha, sem objavil zapis na FB.

Naj pred tem povem, da vem iz prve roke, kako težko je organizirati dirko. Vem kaj pomeni prestavitev termina, spreminjane trase in kaj celo odpoved. Zapore cest, sponzorji, prihod ekip in sto drugih stvari so zelo velike obveznosti organizatorja.

Takrat sem na FB v status zapisal sledeče:

»Kaj vi menite? Do kakšnih temperatur je cestna kolesarska dirka sploh še smiselna? Kje je meja? Kakšna je hitrost vetra, ki še ne vpliva na samo varnost kolesarjev?

Kar nekaj je bilo že napisanega o prvi dirki za večino slovenskih ekip. Nihče v svoji izjavi ni uspel izpustiti komentar na vreme? Dež in temperature okrog ledišča. V takih pogojih biti 4 ure na kolesu, ko se v spustu pelješ 70km/h in si moker že več ur zagotovo ni prijetno.

Ja kolesarstvo je šport v katerem je eno prvih mednarodnih pravil : No pussies allowed!
Pa vseeno. Če zavrtim film spet nazaj na zadnjih nekaj minut pred štartom prve dirke. Vsi nejevoljni. Na videz pri vseh skupaj ni bilo volje za pravo dirkanje niti za enega samega kolesarja. Predlogi kolesarjev od skrajšanja pa vse do odpovedi dirke. Seveda, ko je bilo treba na štart, smo bili vsi tam. Ko je ura odbila 11.00 pa smo se vsi pognali kot svinje v buče.

Torej vsi smo isti. Eni zaradi denarja, večina zaradi entuziazma.

Sedaj že cel teden vsi pogledujemo proti nedeljski VN Izole. Napoved vremena si je vsak pogledal že vsaj 18-krat in vedno verjame tisti, ki kaže najlepše vreme. Upa, da tista najbolj drži. No, najbolj črnogleda napoved je temperatura pod lediščem in pa močna burja s sunki do 90 km/h.
Bo ob takem scenariju dirka še vedno varna, zdrava, regularna? Se je kdo peljal v 80km/h burji? V grupi po možnosti? 
Se da dirko preložiti? Konec koncev je tem delu Evrope v marcu in aprilu nekaj terminov, ki nimajo nobene dirke, kaj šele UCI kategorizirane. In če dirka odpade ter ne napiše rezultatov, pomislite, da tudi sedem Tour the France zapored danes nima zmagovalca. Pa se svet še vedno vrti.

V oktobru 2017 so nas v Vojvodini med dirko ustavili ter kasneje dirko prekinili zaradi neurja, ki se je razbesnelo na trasi. Čeprav le 40km do cilja. Tu je premagal razum in odločitev smo podprli (skoraj) vsi.

Seveda se na kolo lahko usedemo tudi pri -20 stopinj Celzija ter 150km/h. Tudi pedala se vrtijo. 
In tudi sam bom v nedeljo zopet na štartu dirke. Nisem jaz tisti, ki odloča če dirke bodo ali ne. In mogoče bo izvedena brez težav, kar bi bilo na koncu super.

Vendar to ni edina dirka...

Vem da to bere kar nekaj sotekmovalcev, športnih direktorjev in delavcev v kolesarstvu. Zato prosim za komentarje in mnenja, da naredimo korak dlje od gostilniških oz mesenger pogovorov !  :)«

Objava ni ostala neopažena in prinesla je kar nekaj mnenj, ki so bila v večini zelo podobna. Nismo pussyji in mejo morajo biti. Organizator dirke je dan pred dirko sklical sestanek, določil predstavnika kolesarjev in še nekaj članov komisije, ki so na dan dirke prinesli sklep o skrajšanju dirke na samo zaključne kroge po Izoli ( večje število le teh, skupna dolžina dirke okrog 100km), v zavetju brez burji izpostavljenim točk. Dirka se je tako odvila, dobili smo zmagovalca, razdelile so se točke, odprli smo sezono, nikogar ni odneslo. Sam sem jih na tem mestu tudi nekaj slišal, da socialna omrežja zagotovo niso mesto, kjer se o teh stvareh razglablja. In naj bi imeli plan o skrajšanju dirke že pred zapisom. Mogoče se s tem strinjam in jim verjamem. Vendar prebrali so ga vsi in mislim, da je imel tudi tisti zapis nekaj teže pri končni odločitvi.

Preselimo se po časovnem traku dobro leto naprej. Nedelja 28.4.2019. Tokrat sem, že omenjeno, peljal svoje varovance na dirko v Vittoria Veneto. Vreme pred štartom je bilo prav zimsko. Močan dež, na hribih v bližini sneg, temperatura zopet 4 stopinje Celzija in kar močan veter. Ne predstavljam si, kakšne posledice to pusti na telesu, če si takšnemu vremenu izpostavljen dobre 4 ure. Vem, dirke so bile že v hujšem, a ravno to je glavno vprašanje. Tokrat me ni skrbelo, kaj bom oblekel, saj je bila moja pisarna ogrevan avtomobil.

Še pred to pisarno pa sem se v tisti pravi pisarni udeležil sestanka pred dirko. Organizatorji dirk, sodniki in predstavniki ekip. Zelo zanimivo zame, saj sem še vedno aktiven tudi na kolesu. Kaj bodo povedali? Na mojo srečo sem doživel, da so bili vsi predstavniki ekip za skrajšanje dirke. Sam sem imel podobno idejo. Organizator dirke je predstavil novo traso. V bistvu nismo vedeli, ali se heca ali je resen. Izpustili so samo en klanček in dirko dolgo 160 km skrajšali za 8 km. Ne samo temperatura, tudi vozišče ni bilo na nekaterih delih primerno za vožnjo (zaradi neviht je naneslo material). Kljub negodovanju športnih direktorjev je sklep od dirki, dolgi 152km, ostal. Seveda, organizator mora ugoditi vsem sponzorjem in dirko speljati na vse kraje, kjer so jim obljubili podporo. Drugače ne gre.

Ali pač!?

Po polovici dirke so ugotovili, da dirkanje res nima več smisla, je nevarno, nezdravo … Na 70 km so določili, da bo cilj dirke na cca 80 km. Postavili so trak čez cesto, kdor je vedel, je šprintal (v prvi skupinici je ostalo le še 27 kolesarjev. O skrajšanju jih je obvestil motorist. V italijanskem jeziku. Moj kolesar tega seveda ni razumel).

Bum bam, vsi v kombije in na mesto, kjer bi moral biti cilj. Na hitro so naredili rezultate, razdelile nagrade in gremo domov. Kot da se ni nič zgodilo.

Dokaz, da dirka mora biti, ne drži. Vedno lahko premaga razum. Gre za dirkanje, kar je v osnovi šport in zabava.

To je kot takrat, ko se nam najbolj mudi. Moramo hiteti, gremo, gremo, moramo priti, če nas ne bo, bo katastrofa, sploh ni možno da manjkamo. Nato pa med hitenjem recimo zletiš s ceste in lahko samo javiš... Mene ne bo. In svet se vseeno vrti naprej...

Tudi za ta vikend, posebej nedeljo, je vremenska napoved izredno slaba. Nedelja je bila rezervirana za MTB Slavnik. Organizator je maraton odpovedal oziroma ga prestavil na poznejši termin. Nisem mogel, da mu nisem pisal. Napisal sem mu samo: Bravo! Kako pametna odločitev. Odgovoril mi je, da je to rekreacija in si drugega niso niti mogli privoščiti. Pa ne drži. Za takšne odločitve je potrebno imeti izkušnje, razum in na koncu tudi jaj.. .

Vir/avtor: Robi Jenko