Zapisi izpod kolesa: Ni vse zlato, kar se sveti

Hvala Primož. Hvala Tadej. Hvala Jan. Hvala Luka, Domen, Matej, Jan, Žiga, Marko, Simon. Hvala Andrej Hauptman, Martin Hvastja, hvala Marko Polanc, hvala Miha Koncilja, hvala Bogdan Fink, hvala Gašper Modic. Hvala Teja, Lora, Urška, Mateja…

Slovenija je kolesarski narod. To opevajo trenutno po vsej Evropi. Primož Roglič je vroč kot še nikoli, čeprav se nam po vsakem uspehu zdi, da je letvico postavil tako visoko, da jo bo še više zelo težko. A zanj ni meja. Samo nebo je meja. Daleč je Madrid, kot bila je daleč arena v Veroni. A tokrat Primož zgleda vsak dan še močnejši, bolj prepričljiv, ob sebi ima močno moštvo in krivulja forme mu v nasprotju z dirko po Italiji raste. Zgodaj je, a si upam trditi, če le ne bo nevšečnosti kot so padci, poškodbe (trkam po glavi), bo v rdeči majici vodilnega samo eden. Prvi-primo-Primož!

Tadej Pogačar. Čudežni deček. Bom kratek. Veliko je že storil. Pri svojih rosnih dvajsetih letih. Golobrada legenda. Naj zaključim. Tadej ima sposobnosti, ki bi lahko pomenile, da bo še večji, boljši, uspešnejši in z več trofejami kot Rogla!

Potem je tu Jan Polanc. Dve etapi na Giru, roza majica…

Sledi še nekaj kolesarjev, potem pa peščica tistih (še koliko jih je…), ki imajo hudičeve zasluge, da je tem fantom uspelo.

Kolesarska nacija pravijo. Načrtno delo? Načrtno delo koga? Lahko rečem samo, to so večina projekti posameznikov in pa najdlje klubov. Sistemskega dela na nivoju Kolesarske zveze in države v taki meri, da bi jim lahko pripisali večje zasluge, na žalost ni.

Klubi delajo dobro. To je dejstvo. A če se ozremo na dirke mladincev pri nas, smo ob taki majhnosti in posledično nizki kvantiteti kolesarjev lahko samo veseli, da imamo zahodne sosede, kjer lahko fantje vstopijo v boj s konkurenco, ki jim na dolgi rok prinaša napredek. Le dirke v Italiji in pa močne reprezentančne dirke nam povedo, kako dobro generacijo mladincev imamo in kaj obetajo posamezniki.

Trenutno je po zaslugi vseh naštetih in po zaslugi velikega števila neimenovanih posameznikov kolesarstvo v vsej svoji širini res v vzponu. V Sloveniji seveda. Dirke spremljajo tisti, za katere si nikoli ne bi mislil, da jih sploh zanima šport in na cestnih kolesih srečujem ljudi, za katere ne bi verjel, da si s kolesom upajo iti dlje kot do najbližje trgovine. Kaj šele, da bi se postavili na 25 mm široka platišča in prijeli bike za roge, mislim tisto ukrivljeno krmilo!

To je super. To je fantastično.

Zagotovo je sedaj čas, ko sponzorji kar trkajo na vrata zvez in klubov. Predvsem zveze, kolesarske.

Pameten človek se od bedaka lahko veliko nauči.

Moji naslednji zapisi niso graja, so spodbuda vsem, ki imajo moč, željo in pogum, da pomagajo še dalje vrteti ta kolesa, da se ne bodo ob prvi krizi ustavila v blatu.

Ob vsem blišču Slovencev na svetovni sceni se nam v Sloveniji ne piše nič kaj bolje, kot se nam je pred ero, ko smo začeli osvajati etape in dirke svetovnega pokala.

Tadej Pogačar je aktualni državni prvak v disciplini ciklokros. Lani je Pokal Slovenije v tej zvrsti štel 6 dirk. Samoiniciativno smo na zvezo podali kar nekaj predlogov, kako to vse bolj priljubljeno panogo (tudi pri nas) postaviti na še višji nivo. Med drugim je bil predlog generalni sponzor pokala, ki bi olajšal delo (zopet) posameznikov, ki se za hvala lepa ubadajo z organizacijo tekem.

Mislim, da se po nobenem trkanju na vrata morebitnim sponzorjem ni pogovarjalo o tej zadevi. Pa bi se moralo. Imamo ljudi, ki so zadolženi za iskanje novih sponzorjev. Če jih v trenutni situaciji niso sposobni dobiti, je mogoče čas za razmislek. Razmislek od tem, da se ponudi priložnost novim nadobudnim ljudem.

Za letošnje leto so se na razpis (po neuradnih informacijah) prijavili samo štiri organizatorji. Torej, kar za eno tretjino manj dirk bomo imeli. Seveda od skupnem financiranem pokalu ni govora, ni govora o želji po večji podpori s strani zveze…

Kolesarski klubi? Ozrimo se na članska moštva. Adria Mobil cycling team pluje kot vsa leta do sedaj. Vzorno, uspešno. Mogoče jim na ceno rezultata po ocenah nekaterih nekoliko trpi razvoj kolesarjev do 23 let, a so letos stopničko više do profesionalne pogodbe uspeli ob pokerju zmag Marka Kumpa na slovenskih tleh spraviti še enega šprinterja Srba Dušana Rajoviča.

Drugo kontinentalno  moštvo je Ljubljana Gusto Santic. Drugo leto naj bi dali večji poudarek na razvoj mladih. Če imajo Novomeščani dovolj domačih sponzorjev, je v Ljubljani drugače. Sponzorji iz Azije rešujejo slovensko kolesarstvo? Dvorezen meč, ki odžira mesto mladim na račun tujcev iz Taiwana, Japonske…

Da ne bo pomote. Hvala bogu, da je tako, ker če ne, še tega ne bi bilo. A mislim, da bi se za kolesarsko nacijo spodobilo, da imamo vsaj dve močni kontinentalni ekipi, sestavljeni pretežno iz domačih kolesarjev, ki se preko takih ekip odrinejo v višave profesionalizma. Kot sta se nazadnje Tadej Pogačar in Žiga Jerman.

Potem smo tu MebloJOGI Pro-Concrete, KK Kranj in KK Bled. Bled bo drugo leto prenehal delovati na članskem nivoju, KK Kranj ostaja na istem oziroma se bo še bolj posvetil delu s kolesarji starimi do 23 let. V Novi Gorici gremo dalje in vsako leto skušamo narediti korak dalje. Tudi pri nas je poudarek na delu z mladimi. Naš cilj je, da si naši kolesarji zaslužijo mesto v ekipah, kot sta Adria Mobil, Ljubljana Gusto Santic in gredo po stopinjah Pogačarja ali Rajoviča v roku leta ali dveh.

V klubih kolesarske nacije vozijo v dveh najboljših moštvih za mizerne plače, ki velikokrat ne dosegajo minimalcev, v tistih treh spodaj pa največ za nižji znesek od Zoisove štipendije v srednji šoli oziroma v večini zastonj. Zopet. Da ne bo pomote. Hvala vsem, ki omogočajo vsaj to, ker bi bilo brez tega stanje še veliko slabše.

Dirke. Dirka Po Sloveniji se veča, a na žalost ne vleče za seboj novih projektov ostalih, drugih organizatorjev. Dirk za mladince in člane je premalo. Mogoče je premalo dirk tudi za ženske in tiste najmlajše kategorije. Razumljivo. Težav z organizacijo je vse več in več. Plačevanje zapor cest in prve pomoči. Ne morem razumeti, zakaj moramo plačati zaporo ceste, ko gre za dirke za otroke. Za otroke gre. In ne za profit. Pustimo dirke rekreacije, kjer se pobira štartnina. Zagotovo bi se s pametnimi predlogi ljudi na položajih to lahko uredilo! Tudi prva pomoč in reševalno vozilo bi, glede na to, da je zdravstvo javno, lahko bilo brezplačno. Za državo 500€ ne pomeni ničesar, za organizatorja pa je lahko ogromno in včasih jeziček na tehnici, ki prevesi v odločitev o ne-organizaciji dogodka. Zdravljenje odvisnikov z metadonom pa je brezplačno. Da o prenosih na SLO ( nacionalni) TV ne govorimo. Vsi derbiji med Olimpijo in Muro se prenašajo, pa vsa zabava na belih strminah, tudi če naših sploh ni v finalu, pa smučarski skoki... Čas je, da na TV dobimo tudi, za začetek vsaj Giro, Vuelto, Tour, da o enodnevnih klasikah ne sanjam preveč!

Pa gremo k profijem.

Prebiješ se v svetovni vrh, končno prideš do dostojnega plačila, ki ti ob dejstvu, da boš na tem nivoju nekaj let, zagotavlja finančno sigurnost za celotno življenje in pride prvi šok. Seveda si v višjem davčnem razredu. Država se ti s svojimi vodilnimi liki zahvaljuje, te sprejme v predsedniško pisarno, zate posadi lipo na Brdu pri Kranju in za hvala vzame polovico tvojega zaslužka.

Od tiste lipe nima nihče nič. Še v njeni senci se ne bomo mogli hladiti, ker je na posestvu, do katerega imajo dostop le izbrani. Lahko pa nekaj več stori vlada, predsednik. Več v finančnem smislu. Vsem nam je jasno, kam bežijo športniki, ki zaslužijo preveč, da bi polovico dali lačni državi. Sigurno ne v senco tiste lipe, ampak v davčne oaze. In kdor ni z malim zadovoljen, velika ni vreden. Slovenija ne pobere davkov.  0.

V nekem švicarskem kantonu naj bi se z vsakim posameznikom (vrhunskim športnikom) dogovorili, v kakšni meri ga bodo obdavčili. Tako športnik ne ucvre v Monako, Dubaj, ampak del svojega premoženja pusti domovini. Tako malo je takšnih vrhunskih športnikov, da bi se to res lahko dogovorili z vsakim posebej in hkrati mu za del pobranega denarja dali možnost, da izbere, kam ga bo namenil. Npr. če vsi kolesarji skupaj zaslužijo 5 milijonov in jim vzamemo 20 procentov, je to 1 milijon evrov. Če od tega polovico namenijo Kolesarski zvezi, potem smo rešeni. Seveda se zavedam, da to ni tako enostavno. In povleče za seboj še veliko drugih težav. Ampak hkrati mislim, da je tudi uresničljivo. Ponavljam. Od tistih, ki so v oazah, trenutno nimamo nič! In prav je, da so tam! Podpiram! Tudi sam bi šel nekam, kjer mi tisti, ki zanjo nič niso dali, ne odgriznejo polovice pogače.

Ko smo že pri davkih.

Mojega kolega je začel letos po že omenjenih zaslugah akterjev zanimati kolesarski šport. Kupil je kolo, opremo, čelado, drese…

Za vse skupaj je plačal 2.000 evrov. Davek je 22%. Država je zopet na račun evforije zaslužila skoraj 450 evrov.  In takih je veliko. Tudi cene koles (cena prodanega kolesa v povprečju) so višje, kar pomeni, da se na račun takšne evforije proračun bogati.

Iskanje sponzorjev. Zagotovo je marsikdo, ki bi pomagal. Če potrkaš na 100 vrat imaš več možnosti, da se odprejo, kot če ne potrkaš na nobena.

Te številke niso desetine milijonov, so pa dovolj visoke, da bi se ob hvaležnem vračanju, strateškem delu lahko razvili v zares kolesarsko deželo. Deželo, ki bo imela v športu dovolj denarja, da razvije sistem in bo tako pomagala mladim Primožem, Tadejem, Lukom, Urškam, Polonam, da se razvijejo v tiste idole, zaradi katerih so staršem rekli:

»Ata, mama (no sedaj lahko že Ata-ata) kupita mi kolo, jaz bi rad treniral kolesarstvo.«

Ne zamerite mi, če težim v teh prelepih trenutkih, ko nas kolesarji razveseljujejo s takšnimi predstavami. Marko Polanc, oče Jana mi je nekoč dejal:

»Varčen je treba biti, ko imaš denar, ko ga nimaš, ni kaj za varčevati!« In enako je z uspehi.

Mogoče so moji predlogi vsi neuresničljivi. Čas pa je, da država za naše kolesarje naredi nekaj več od sprejemov in jim vrne nekaj več, kot je zgolj bravo, čestitam in hvala!

Vir/avtor: Robi Jenko