Pa zaključimo tale južnoafriški ep. S tednom se je končala tudi 15. izvedba etapne dirke Cape Epic. Šesta etapa v soboto (76 km in 2000 v.m.) in vsaj po številkah podobna v nedeljo (67 km in 2000 v.m.), a po profilu in terenu niti ne. Vsekakor daleč od kakšnega paradiranja za konec.

Bobi, preživeli član dvojice mtb.si, je v soboto poročal takole:

Danes je bilo luštno. Vreme je bilo za spremembo oblačno, med 20 in 22 stopinjami, prijetno za kolesarjenje. Vse skupaj je bil lep, množičen izlet, ker ni bilo nobenih makadamov in asfalta. Vse samo enoslednice, šponanje gor-dol, gor-dol po parkih. Zabavno, ampak vseeno naporno.

Sem več ali manj v redu, brez večjih težav. Malo slabše spal, nisem bil ravno svež, ampak niti ni bilo treba biti, saj se ni dalo pritiskati do norega. Tako da je bilo kakih pet uric lepega izleta po prašnih, prašnih, prašnih enoslednicah. Kratki vzponi, tu in tam kakšen malo daljši, več ali manj pa nekako kot deset Golovcev. Zabavno, če si sam, v vrsti pa manj.

Namesto sobotnega videa: “MTB Cribs” z Bobijem!

Po nedeljski zadnji etapi pa:

Dve noči sicer nisem dobro spal, ampak zadnja dva jurja sta bila hudimano težka. Na začetku 600 m vzponov, vmes se je nabralo jurja, na koncu pa še 400 višine, tako da je vse skupaj trajalo kar pet uric. Ampak … na koncu sem! Fertik je. Zaključil sem Epic in to je zaenkrat to, kar sem želel.

Se bom še vrnil? Nedvomno, ampak ne v bližnji prihodnosti. Je še veliko stvari, ki me čakajo, veliko zanimivih dirk po svetu. Rad bi spoznal še kake druge kraje. Afrika se je zaenkrat odlično izkazala, organizacija je neverjetna. Od lani je razlika 100-odstotna, vsi pravijo tako.


Bobi v cilju

Glede zahtevnosti zadnje etape: Mislim, da je organizator želel, da bi bila dirka bolj napeta, kot je bila, tako so pričakovali tudi po imenih. Zato so zadnjo etapo zelo začinili, je bila selektivna. Ampak zmagovalci so ostali isti. Dominacija Specializeda je precej neverjetna in moram reči, da me to veseli.

V tole sem vložil precej časa. Nedvomno ga je bilo treba vložit, ker brez tega ne gre. To dirko je treba vzeti hudičevo resno. Na poti do Val de Vieja sva srečala kar nekaj zlomljenih ljudi. Enostavno se je treba pripraviti. Kakor koli imamo ambivalenten odnos do te dirke, je najtežja etapna dirka na svetu, še vedno. Vsaj zaenkrat se ji nobena ne približa.

Danes je bilo manj enoslednic, ampak tehničen teren navzgor, spet smo šli v vinograde in v pesek, ki mi je bil danes kar všeč. Po 100 kilometrih singlov v dveh dneh se tudi tega naveličaš. Če tega nisi poskusil, ne boš razumel, kako je, ko navijaš tri ure kot norec po ovinkih, brez počitka in brez postanka.

Osem dni v osmih minutah

Na čelu

Kljub zahtevnim zaključnih etapam brez menjav čisto na vrhu. Jaroslav Kulhavy in Howard Grotts (Investec Songo Specialized) sta dobila šesto etapo in sedmo prepustila Italijanoma Fabianu Rabensteinerju in Micheleju Casagrandeju (Trek Selle San Marco 2), v skupni razvrstitvi pa so stopničke ostale zacementirane: Kulhavy/Grotts pred Albanom Lakato in Kristianom Hynekom (Canyon Topeak) ter Manuelom Fumićem in Henriquejem Avancinijem (Cannondale Factory Racing).

Da, Fumić in Avancini sta z le 9. mestom v zadnji etapi - po defektu, padcu in celo prerivanju Fumića z Jeremiahom Bishopom (Canyon Topeak 2), slednji je celo končal na tleh - zapravila minimalno prednost pred Lakato in Hynekom in zdrsnila na tretje mesto.


Takole pretepenega Maneja Fumića v krosu ne vidiš. Foto Mark Sampson/Cape Epic/SPORTZPICS

Pri ženskah Annika Langvad in Kate Courtney (Investec Songo Specialized) nista ostali nepremagani, v zadnji etapi sta si privoščili 4. mesto z zaostankom skoraj šestih minut za zmagovalkama Margot Moschetti in Raizo Goulao (PMRA/CST Racing). A sta Danka in Američanka v skupni razvrstitvi vseeno zmagali s kar 46 minutami prednosti pred Sabine Spitz in Robyn De Groot (Ascendis Health) na drugem in 53 minutami pred Mariske Strauss in Annie Last (Silverback - KMC) na tretjem mestu. Annika Langvad je bila v zmagovalni ekipi že četrto leto zapored.


Če je treba, ga dami nagneta. Foto Nina Zimolong/Cape Epic/SPORTZPICS

V kategoriji mešanih dvojic, ki sta jo pred tremi leti dobila Ivonne Kraft in Peter Vesel, sta letos zmago slavila Južnoafričana Nicky Giliomee in Brennan Anderson (Journey by Junto). V kar zvezdniški veteranski kategoriji masters (tu so nastopali Bart Brentjens, George Hincapie, Christian Vande Velde, Thomas Frischknecht in take face …) sta zmagala Italijan Massimo Debertolis in Čeh Ondrej Fojtik (Willier Force 7C 2). Med starejšimi od 50 let, kategoriji grand masters, pa sta prepričljivo zmagala domačin Robert Sim in Nemec Udo Boelts (Robert Daniel).


Udo je dobil v oko, foto Sam Clark/Cape Epic/SPORTZPICS

Ne, Bobi se kot individualni “nadaljevalec” ni znašel med “finisherji” pod slednjo kategorijo, saj je z Urošem začel v dvojici kategorije masters. Številka 171-1 je s prologom in sedmimi etapami opravila v skupnem času 45 ur, 29 minut in 20 sekund, 17 ur in 18 minut počasneje od zmagovalne dvojice. Bravo Bobi!

Uroš pa je med 41 “non-finisherji” le iz te kategorije. Pa vseeno bravo za kar nekaj prikazane trme!

www.cape-epic.com

Uvodna fotografija: Jarda in Howie v cilj, foto Sam Clark/Cape Epic/SPORTZPICS


Zmagovalci vseh kategorij, foto Andrew McFadden/Cape Epic/SPORTZPICS
Published: 26.03.2018

Source: www.mtb.si