Dober dan. Stvari se hitro obračajo, če še kdo ni opazil. Pa saj je težko reči, da nepričakovano.

V noči na ponedeljek sem napisal prispevek Kolesarjenje v času virusa

… in že istega dne po sili razmer začel razmišljati o nadaljevanju, nadgradnji. Zaradi razmišljanja, v katerega so me usmerjali tudi odzivi. Eni o solidarnosti in resnosti, nevarnosti poškodb, drugi o veselem in neškodljivem furanju.

Če misliš, da ti bom v naslednjih vrsticah napisal, da FURAJ ali da NE FURAJ, lahko kar nehaš brati. Do odgovora pridi sam, če pa kdo svoje razmišljanje na osnovi tega zapisa malo poglobi, smo dosegli majhno zmago.

Sonce res tolče, toplo je, idealno je za kolesarjenje. Singlice so ravno prav vlažne. Kolo je očiščeno, nastavljeno, naslonjeno na steno vabi. Večina med nami ima več časa kot sicer. Saj če bi bili v dnevni rutini, cel dan v službi in po obveznostih, morda niti ne bi opazili, kako lepo je zunaj te dni.

V soboto sem urejal stezico, v nedeljo kolesaril. Nato se nisem več spravil, sem šel pa včeraj na sprehod. Napaka. V gozdu je bilo toliko ljudi, kot jih še nisem videl nikdar. Naenkrat se je sprehod vsem zdel odlična zamisel. Vmes tudi kar nekaj kolesarjev. Morda sem bil na taki lokaciji, da so (začuda?) prednjačili tisti z električno asistenco, večinoma oblečeni kot normalen kolesar pri petih stopinjah nad ničlo.

Vmes se na kar strmi stezici, prepredeni s koreninami, navzgor prikotali sila čudna četverica: spredaj gospod na e-kolesu, brez čelade, z ogromnim kupom odvečnih oblačil na nahrbtniku, in z ne prav majhnim psom na povodcu; za njim otrok na začetku najstniških let, na recimo solidnem trdorepem MTB-ju, s čelado; na začelju pa še gospa na premajhnem treking kolesu s tankimi gumami, brez čelade.

Ker teren poznam v vse smeri, vem, da lahkega izhoda ni v nobeno. In ker poslušamo, da naj se ne ukvarjamo z “nevarnimi športi”, ker bomo z vsako poškodbo po nepotrebnem obremenili zdravstvene kapacitete, sem nevarno početje razvrstil takole:

3 - najmanj nevarno: Jaz na kolesu. Odkar sem se pri koncu devetdesetih poslovil od elitne tekmovalne licence, nisem bil več na urgenci, ne pomnim niti več, kdaj sem si moral nazadnje sprati rano.

2 - srednje nevarno: Jaz peš v gozdu v “vanskah”, trikrat sem si rahlo obrnil gleženj na koreninah.

1 - zelo nevarno: Tale trojica na kolesarskem izletu, na kakršnega se morda še nikdar sploh niso odpravili, ampak se je včeraj (verjetno očetu) zazdelo, da bi bilo super, ko imajo ravno ful časa.

Sami se uvrstite v eno od treh kategorij. Vsaj pod 2 bi šel verjetno vsakdo, ki nima dovolj izkušenj, da bi znal kritično oceniti svoje znanje, zahtevnost poti, sposobnost svojega kolesa … ali le nima dovolj pameti, da ne bi vedno in povsod tvegal. V glavnem, na splošno kolesarjem ni zaupati.

Morda se z oceno svoje varnosti zdim pretirano samozavesten, a to sploh ni pomembno. Kljub temu od nedelje še nisem sedel na kolo. Razmišljam o širši sliki, o tem, kakšno sporočilo dajemo, ko gremo kolesarit za rekreacijo, za veselje, medtem ko smo vsi skupaj v zelo resnem položaju.

Kaj pa ljudje vedo, da želim le na sprehod s kolesom, začutiti borove iglice pod gumami, zaslišati petje račne in pozabiti, koliko sem “spušil” ta mesec in koliko bom vsaj še naslednjega, ob vseh stroških in sredi investicij? Kaj pa vedo, da se jaz “ne morem” razbit? Da furam sam, mogoče s prijateljem na varni razdalji, in da ni nobene škode. Je res ni?

Ne rečem, da ne grem več. Če bi živel ob manj obljudenem gozdu, bi verjetno smuknil vanj in se čez urico ali dve vrnil z nasmeškom. Tako pa resno razmišljam, da bi kolo naložil v avto, se odpeljal nekam bogu za rit in tam odfural krog. Brez objav na FB ali IG. Nedavno nekaj samoumevnega, jutri verjetno totalen luksuz.

Vreme nas kaj kmalu ne bo ustavljalo. Mogoče nam bo prej Jelko povedal kako slabo novico, da res ni več zaželeno, da se toliko gibamo. Saj v resnici tudi to gibanje ni tako blazno neškodljivo. Videvamo ljudi v skupinah, tudi kolesarje. In vsak dan kaj novega izvemo o tem, kako se virus prenaša.

In če nam ne bo hudega, tudi če se okužimo, ogrožamo druge, ki majo manj sreče z zdravjem, ali pa so že dolgo na planetu. Tem s svojo zabavo gotovo nič ne pomagamo. Niti vsem, ki v bolnišnicah delajo na polnih obratih.

Ne pravim, da se zaprite v hiše, stanovanja. Na ta način bomo čez nekaj tednov vsi depresivni in težji. Le še pametnejši bodimo, še previdnejši, odgovorni, in dober zgled. Kot poklicni kolesarji v Italiji, ki so jim oblasti sicer ponudile izjemo in bi lahko kolesarili na prostem, pa so raje za zgled amaterjem in trenirajo doma.

Mogoče bomo pa čez mesec dni celo boljša družba, z več uvidevnosti do soljudi. Vsaj nekaj časa, dokler ne bomo spet pozabili. Mogoče. Za začetek moramo pokazati, da smo bliže discipliniranim Japoncem kot zbezljanim Italijanom, ki jim je treba vse prepovedati, jih preganjati in kaznovati.

#ostanidoma


Aja, pa kot vsak pravi kolesar imam nekaj malega astme (ravno dovolj za recept in medicinsko izjemo), v resnici imam zato pomisleke iti na kolo, ker me bo še bolj sililo h kašlju, danes sila nezaželenemu pojavu. Saj ste slišali tisto, da smo včasih kašljali, da bi zakrili prdenje, zdaj pa prdimo, da bi zakrili kašljanje? No, ne bi se zdaj na polno silil k prdenju …

Naslovna fotografija: model Nastja "Nasty Hoe" in njen Surly Karate Monkey

Preberi še
Kolesarjenje v času virusa
Objavljeno: 18.03.2020

Vir: www.mtb.si