Jakov način furanja ni ravno skladen z mojim. Ko sem se pred leti v ljubljanskem parku pognal za njim, sem končal že v prvi bandi ... z zlomljenim rebrom. Tisto malo, kar sva se potem še ujela na biciklu, sva furala ... bolj po moje.

Zato se tudi nikoli nisem spustil po kateri od linij v Divjini. Tržiško Divjino poznam od takrat, ko je Jaku v srednji šoli postala ne drugi, ampak kar prvi dom. Ko ni bil v šoli, je bil v Divjini. Največkrat je šel tja kar na pedala, včasih pa ga je šatlala Živa. Domov je hodil le oprat in zašit cunje. Takrat je bila Divjina že velik dirt park. A začelo se je drugače. Pod bregom za vasjo Sebenje je bilo najprej strelišče. Ko je tam prenehalo pokati, je začelo rohneti. V hosto so pridrveli motokrosisti. Pri domačinih niso bili najbolj priljubljeni, zato so jih počasi izselili, športni park pa prepustili kolesarjem. Leto 2005 je bilo očitno rojeno pod srečnim zobnikom, saj se je istega leta pojavil spletni kanal YouTube.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Divjina je rasla iz leta v leto. Ustvarjale so jo pridne roke fantov in deklet, ki so imeli veliko željo po furanju in so se hkrati zavedali, da geslo "No dig, no ride" še kako velja. Kopali so mnogi, vozilo pa jih je še veliko več. A kopanje ni bilo nikoli pogoj za vstop v park. Tako velja še danes. Vstopnica je čelada, kolo ne škodi, kramp in lopata pa sta tringelt – napitnina. Ni obvezna, je pa dobrodošla. Septembra 2013 so bili že tako veliki, da so organizirali Red Bull Wild Ride. To je bil dogodek, kot ga pri nas še ni bilo.

Žal se je pri tej divji furi tudi ustavilo. Divjina ima to smolo, da gre edina dostopna pot čez zasebno parcelo, lastnica pa tam ne dovoli prehoda. Za kolesarje obstaja še druga možnost, a uradno do njih ne more niti reševalno vozilo. Dokler občina ne reši te težave, je organizacija dogodkov "Misija nemogoče". Ima pa Divjina to srečo, da je občina Tržič ena od tistih, ki so kolesarjenju najbolj naklonjene. Ne samo v besedah, takih je veliko, ampak tudi z dejanji.

Po ugasnitvi industrijskih velikanov so prav (gorsko) kolesarjenje prepoznali kot eno od velikih poslovnih priložnosti z možnostjo trajnega in okolju prijaznega razvoja. In čeprav občina ni najbolj bogata, primaknejo nekaj denarja tudi k projektu urejanja Divjine. Da pa lahko divjaki pridejo do občinskih sredstev, so ustanovili društvo "BMX klub Tržič". Članov je (zaenkrat) malo, članarina ni nizka, vsa sredstva pa porabijo za gradnjo objektov v parku. Člani so torej sami financirajo svojo dejavnost.



... pa ne čisto sami. "Lesenkota", veliki trik jump, je pred tremi leti sponzoriral tržiški čevljar Miha Jazbec s svojo blagovno znamko Shoedoctor.eu. Nekega dne se je pojavil v Divjini, vprašal fante, kaj počnejo in jim obljubil denar za dokončanje objekta. Kovinsko konstrukcijo so zvarili v Grašci, dokončali pa so jo divjaki sami. Naslednji dobri možje so fantje iz ekipe BATT. Poznani trailbuilderji letos pomagajo pri prenovi Divjine.

Prav zdaj gradijo novo otroško oziroma linijo za začetnike. Stara je bila postavljena nerodno, tik pred kočo za počitek. Nova je speljana za njo in obeta veliko več kot le "bejbi lift". Ena sama linija bo sestavljena iz objektov, ki bodo hkrati majhni in veliki. Začetniki jih bodo prevozili, leteči mojstri prostega sloga pa preskočili. Naslednja v čakalnici za botoks je Monster Line. Ta je trenutno nevozna, stojijo samo lendingi, šejperji pa bodo veseli vsake donacije, pa čeprav le v vrednosti nove lopate ali karjole. Zabavni "Hot Line", klasična centralna linija in desni "hipi" zaenkrat ostajajo brez večjih sprememb.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Divjina je varen otok kolesarskih zanesenjakov v divjem oceanu modernega sveta. Raj tistih, ki znajo nesebično delati tudi v korist drugih. Divjina je dom mladih, ki še znajo preživeti v divjini.

Naslovna fotografija Tadej Strah, ostale fotografije Tadej Strah, Klemen Humar ter arhiv ekipe BATT.


Objavljeno: 05.03.2020

Vir/avtor: www.mtb.si