Zapisi izpod kolesa: Vzponi in padci Jana Tratnika, 2. del

1. del

Za sezoni 2011 in 2012 je podpisal za eno največjih svetovnih kolesarskih ekip Quickstep.

Tu se je njegov strmi vzpon prvič prevesil v spust. Sezona 2011 je bila prva izmed sezon za pozabo! Nič mu ni šlo kot si je želel. Sedaj je mnenja, da je bil prestop v World tour prehiter. »Kot bi prestopil iz KK Idrija v NBA,« dodaja.

Pod nadzor ga je tu poleg trenerja vzel še klubski zdravnik, ki mu je ukazal, da mora izgubiti kar nekaj kilogramov. Syuk je bil takrat mišičast in brez odvečnih maščob. Še vedno isti Pit bull. Zdravnik mu je sestavil plan prehranjevanja, po katerem bi izgubil nekaj mišične mase. Jan mu je zaupal, saj je bil mnenja, da zdravnik v tako vrhunski ekipi zagotovo ve kaj počne. A hujšanje je bilo prava nočna mora. Od začetka ni nikakor mogel izgubiti kilogramov. To je Jana morilo, začel se je zapirati vase in na koncu je imel motnje prehranjevanja. Padel je v začaran krog, kjer je razmišljal le še o hrani ter kako shujšati. Na najnižji točki je imel 58 kg (sedaj jih ima 68) in imel je tako slabo krvno sliko, da bi bilo za marsikoga že ležanje v postelji naporno. Tratnik je vseeno treniral po pet ur na dan. Spomnim se ga, ko je tisto leto nastopil na državnem prvenstvu. Bil je tako slabo pripravljen, da dirko komaj zaključil.

Na koncu sezone se je Quickstep združil z Omega Pharmo in Jan je zaradi velika števila kolesarjev postal tehnološki višek.

Vodstvo Quickstepa mu je ponudilo možnost, da se za eno leto vrne na nižji rang in se jim znova pridruži leta 2013.

Tako je Jan prišel v letu 2012 nazaj v Rog. To sezono ni prejemal plače. Tu sva postala zopet klubska kolega. Tretjič.

Prvi tekmovalni mesec sezone 2012 je bil nadaljevanje nočne more in neuspehov. A že aprila je zopet zablestel. Izjemni nastop na dirki Trofeo Piva in nato četrto mesto na dirki po Flandriji do 23 let. Kasneje še nekaj dobrih nastopov v Kanadi in Dirki po Sloveniji in nato buuuum! Osvojil je naslov prvaka Evrope do 23 let! Ponovno je dirko zaključil v solo vožnji.

Na koncu sezone je mislil, da bo po predhodnem dogovoru zopet podpisal za Quickstep. To se ni zgodilo in ker je predolgo čakal, so bile vse velike ekipe zapolnjene. To je zopet načelo njegovo samozavest. Težave s prehrano se še niso končale in znova je zapadel v krizo. Tokrat še globlje kot prej.

V letu 2013 je namesto v World tour ekipi nastopal za kontinentalno moštvo Tyrol iz Avstrije. Razen dolgega pobega z Matejem Marinom, Markom Pavličem in še enim Kazahstancem na zadnji etapi Istrske pomladi, ki jo je zaključil kot tretji, so bili vsi njegovi rezultati bleda senca njegove preteklosti. Rezultati so bili celo pod povprečjem! Takrat smo ga že skoraj vsi odpisali.

V  teh težkih trenutkih mu je ob strani stala simpatična punca Urša. Konec sezone 2013 Jana v svoje vrste praktično ni hotela nobena ekipa več. Bil je na robu obupa. Počasi je že iskal zaposlitev v kakšnem izmed proizvodnih obratov v Idriji.

Ko si na vrhuncu, te imajo vsi radi, vsi te poznajo, vsi so tvoji dobri prijatelji. Ko ti ne gre, po samo polletni rezultatski krizi lahko ostaneš sam. Kazalo je, da bo sezona 2013 Janova zadnja v karieri. A pravi prijatelji in ljudje s srcem na srečo še obstajajo.  Na pomoč mu je priskočil Dejan Bajt. Dober prijatelj iz Idrije. Dejana sem omenil že v prejšnjem zapisu. Pomagal mi je pri dogovoru z Erichom Amplatzom pri prestopu v njegovo ekipo. Isto je storil tudi za Jana. Pregovoril je Ericha naj mu ponudi priložnost. Amplatz je Janu ponudil mesto v ekipi. Jan je sprejel ponudbo, ki pa ni vključevala rednega mesečnega prejemka. Sprejel je dirkanje in plačilo po učinku. Z Janom sva zopet postala klubska kolega. Četrtič in v tretjem različnem klubu.

Tu se je Jan praktično usedel na moj kolesarski sedež v ekipi in takrat sem sam kaj kmalu poiskal novo sredino, saj v tem klubu zame in za moje dirkanje ni bilo praktično več prostora. Bil sem razočaran  in jezen, ko pa sedaj pogledam, kam je to prineslo Jana, mi ni več niti malo žal.

Občutek, da bo ostal brez ekipe, je bila mala šok terapija za Jana. Za nekaj časa je odmislil dirkanje in vse kar je povezano z njim. Prenehal je neprestano misliti na hrano. Sprostil se je in v tistem trenutku dal prednost stvarem, ki se jim je zaradi športnega življenja moral odreči. Vse skupaj mu je koristilo. Kljub žalosti ob misli na konec kariere se je po drugi plati veselil stvari, ki jih kot kolesar ni mogel početi. Spočil se je psihično kot tudi fizično. Videl je, da njegovemu organizmu paše nekaj zabave in veliko hrane. Znova se je boljše počutil. Sam je leto 2014 v življenjskem koledarju označi kot novi začetek kolesarske sezone. Ob podpori družine, navijačev in predvsem Urše kot tudi brata je bil trdno odločen, da bo novo priložnost izkoristil.

Malo popestritve. Jan je dobil vzdevek Syuk po svojem bratu. V enem izmed TV prenosov dirk sta nama komentatorja na RTV Slovenija povedala zgodbo o njegovem vzdevku, ki ne drži. Janov brat Sašo je enem izmed košarkarskih kampov v igri ena na ena vrtel Boštjana Nachbarja. Idrijci so rekli da ga je čist »osjukal«… Od tu dalje je Sašo Syuk, Jan pa Syuk Junior.

Leto 2014 je začetek Janove nove kolesarske kariere. Postopoma je začel zopet napredovati. Tudi telesno strukturo je približal tisti iz najuspešnejših let. Pit bull, vam rečem.

Tudi, ko mu ni šlo, je opravil vse treninge. A v tem letu je začel znova predvsem uživati na kolesu. Vsak trening je opravil z veseljem in noben odhod na dirko mu ni bil več težak. Nasprotno! Vsakega štarta se je znova veselil. Začel je dirkati za veselje in ne več samo za rezultate. Tudi način življenja je spremenil. Bil je manj zategnjen, spil je pivo, ko mu je zadišalo in če mu je po dveh kosih torte bil simpatičen še tretji, je pojedel tudi tega. Spremenil je tudi način treninga. Trdo je treniral, a se ni več izčrpaval. Pomen in pozornost je dal tudi svežini, saj si lahko eksploziven kolesar samo, če to ohranjaš.

V prvem letu v RSC Amplatz je za las zgubil zmago v seštevku avstrijskega pokala in se na dirkah evropske serije začel redno uvrščati med najboljših deset. Leta 2015 je zmagal nekaj etap in dirk ter postal državni prvak v vožnji na čas. Tokrat med člani. Leta 2016 je postal še državni prvak na cesti in konec sezone podpisal novo profesionalno pogodbo s CCC Sprandi Polkowice.

V tej ekipi je bil zelo uspešen v obeh sezonah, 2017 in 2018. Bil je med desetimi najboljšimi v etapi na Giru d`Italia ( posamična vožnja na čas). Zmagal je dirko po Slovaški. Zmagal je dirko Volta Limburg Classic na Nizozemskem. In to na kakšen način. Ko je že drvel v solo vožnji proti cilju, so ga peljali na napačno cesto. Še pravočasno je obrnil, a so ga nekateri že prehiteli. Do cilja jih je uspel dohiteti ter v ciljnem šprintu tudi premagati. Bil je tudi med deseterico na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas na Norveškem. Takrat je Roglič v Bergnu osvojil srebrno medaljo.

Med vsemi temi zmagami pa je največja tista, ko je Jan kot Feniks vstal iz pepela. Vsi so zanj vedeli, ko je bil na vrhu in le malokdo mu je ponudil dlan, ko je bil na dnu. Sedaj se je po osmih letih znova vrnil v ekipo najvišjega ranga.

Janu je kolesarstvo dalo veliko.

Vprašal sem ga, če že razmišlja, kako mu bo vrnil. Sam trenutno še nima načrta, a se ne zaveda, da mu že vrača. Trenutno je ob napornem urniku vseeno tudi trener enemu od mojih članov ekipe. Brezplačno mu pomaga in mu sestavlja program treninga. Moram reči, da ima tudi trenerski potencial. Jan je eden izmed tistih pro kolesarjev, ki drese na koncu sezone razdeli med prijatelji in jih ne prodaja kot nekateri ostali. Ne obsojam slednjega, a je to zagotovo odraz človekove veličine. Denar porabiš, dejanja štejejo za vse življenje.

Syuk izpostavlja, da je pomagati in odgovoriti na kakršnokoli vprašanje glede česarkoli vedno pripravljen! Rad govori o zmagah, ne skriva pa se niti pred odgovori o tisti temni strani njegove kolesarske zgodbe, o motnjah prehranjevanja.

Za konec se zahvaljuje vsem, ki so mu v karieri pomagali. Hempiju, Kavašu, Želetu, Božotu, Bajtu, Erichu Amplatzu,  Idriji… seveda pa najbolj svojim navijačem. Zahvaljuje se družini, ki ga spremlja na tako številnih dirkah in na koncu seveda Urši! Brez nje bi se njegova kolesarska pot zagotovo zaključila že leta 2012.

Mladim pa sporoča, naj nikoli ne obupajo. Res nikoli! Treba je vztrajati in trdo delati. Nič ne pride samo. Dobro se z dobrim vrača in kdor bo v to verjel, bo to tudi dočakal.

Jaz pa dodajam še zaključno misel. Tokrat bo to opravičilo za več pravopisnih napak. To je posledica tega, da sem tekst po tem, ko sem ga napisal, prebral samo enkrat. Večkrat si ga ne upam, saj je zgodba mene tako zelo motivirala, celo do te točke, da bi najraje sam šel še eno sezono na vse ali nič! Tega pa si sedaj ne morem več privoščiti.

Se beremo...

Zapisi izpod kolesa: Vzponi in padci Jana Tratnika, 1. del

Vir/avtor: Robi Jenko