Zakaj na ogled dirke po Franciji?

Preprosto, ker je Le Tour de France dirka vseh dirk.

Dirka z več kot stoletno zgodovino je vsekakor dirka presežkov. Tako za kolesarje, ki se vsako leto spopadejo z 21-imi etapami in dosegajo neverjetne dosežke, kot tudi za gledalce, ki pridejo navijat za najboljše kolesarje z vseh koncev sveta.

Ne samo, da je organizacija dirke neverjetna, navdušenje Francozov nad turisti je prav presenetljivo.

Na dirko smo se odpravili s prostornim avtodomom Adria Mobil Coral XL Plus, potovanje pa smo si olajšali z Garmin DriveAssist navigacijo, ki nas je brez težav usmerjala na poti do cilja. Za vse, ki še niste vozili po francoskih cestah, naj povemo, da je pot do tja z avtodomom čisti užitek. Ceste so široke in ponoči zelo dobro osvetljene. Na cilj smo prispeli sredi noči in neuspešno iskali postajališče za avtodome, saj je bilo tisto v Briançonu zaradi dirke zaprto. Da smo malo izgubljeni sredi mesta, je ugotovil domačin in nam takoj priskočil na pomoč. Po njegovem priporočilu smo parkirali izven mesta na parkirišču, kjer je bilo nameščenih kar nekaj avtodomov. Da Francoze spanje izven kampov ne moti, se je izkazalo za več kot resnično.

Zjutraj smo se s kolesi odpravili na cilj 17., sedaj že zgodovinske etape za Slovence, v eno največjih smučarskih središč Serre-Chevalier, ki leži sredi narodnega parka Les Ecrins in je zelo poznano tudi med Slovenci.

Glede na to, da ob našem nočnem prihodu ni bilo sledi o prihajajoči dirki, je bila zjutraj slika popolnoma drugačna. Parkirišča ob cesti so bila zaparkirana z avtodomi in avtomobili, ciljni prostor je bil popolnoma urejen, v cilju in ob trasi dirke pa je bilo polno gledalcev.
 

Tik pred ciljem je bil na vlačilcu nameščen velik zaslon, kjer se je spremljala celotna etapa.
 

Gledalci so zelo športno navijali za kolesarje, po pobegu Primoža Rogliča je napetost naraščala, glasnost gledalcev pa se je nižala. Rogličev prihod v cilj je bil nagrajen s ploskanjem in navijanjem, za odtenek so bili glasnejši le ob prihodu francoskih junakov Bardeta in Barguila v ciljni prostor. Francoski predsednik v ciljnem prostoru ni požel takšnega navdušenja. 

Le Tour de France pa je tudi praznik sponzorjev. Ti za dirko oblikujejo posebna vozila v obliki njihovih logotipov ali izdelkov. Vsako etapo približno uro in pol pred prihodom vodilnih kolesarjev v cilj gledalcem ob progi razdelijo neverjetne količine malih nagrad, od sokov, sladic, pralnih praškov, nosilnih vrečk, svinčnikov, do majic in kap v barvah vodilnih v skupnem seštevku. Zato je ob trasi videti veliko majic z logotipi sponzorjev, na vrhu vzponov pa prevladujejo pikčaste majice in kape. Darilca so mikavna za gledalce vseh starosti, težko bi rekli, da so jih bili bolj veseli najmlajši.
 

Ves čas pa so na voljo tudi spominki s Toura, ki ob ponudbi hrane in pijače dodatno izpraznijo denarnico.
 

Dobro je bilo poskrbljeno tudi za varnost. Ob ciljnem prostoru, sploh na dan obiska francoskega predsednika Emmanuela Macrona, so vsakega obiskovalca temeljito pregledali. Enaka procedura je bila v vrsti pred toaletnimi prostori. Zapore z varnostnimi pregledi pa so bile tudi na drugih točkah etap.

Neverjetno hitro je bilo pospravljeno prizorišče po dirki. Organizatorji in prostovoljci so poskrbeli za odvoz ograj in čiščenje okolice.

Do centra Briançona je sicer nastal prometni kolaps, ki so ga najbolj občutili vozniki avtomobilov in avtodomov, sploh tisti, ki so se vračali s prelaza Galibier, saj so kar nekaj ur stali v koloni. Mi smo na kolesih brez težav prišli do cilja.

Nato smo Rogliča z ekipo kolesarskih navdušencev pod okriljem Natekmi.si Klemna Štimulaka obiskali v njegovem hotelu na enem izmed številnih intervjujev.

Biti na zgodovinski etapi ob boku narodnega junaka Primoža Rogliča je neprecenljivo.

Zvečer smo se neuspešno želeli prebiti na vrh Col d'Izoarda, saj smo naleteli na policijsko zaporo. Tako kot vse druge so nas ob nasmehih domačinov slabih devet kilometrov pod vrhom 2.360 metrov visokega gorskega prelaza obrnili.

Prespali smo ob nepregledni množici avtodomov in šotorov na poti proti Izoardu. Naslednji dan smo se prebudili v deževno in hladno jutro in prav nič nismo zavidali ženski ekipi BTC City Ljubljana, ki se je udeležila dirke La Course by Le Tour de France z zaključnim vzponom na Izoard. Kmalu se je razjasnilo, po posvetu v »ekipi« pa smo se na vrh prelaza odpravili peš. In to ne sami, na vrh smo sopihali številni pohodniki in kolesarji. In bilo je vredno. Neprecenljivi razgledi s francoskih Alp in prečudovita narava ter neverjetno navijaško vzdušje ni poznalo meja.

Tako kot drugod so tudi tu plapolale slovenske zastave, srečali smo tudi članice slovenske profesionalne ekipe, ki so že odvozile dirko, a si je nismo uspeli ogledati. Ponovno smo se na cilju čudili vsej mehanizaciji, ki so jo organizatorji sposobni pripeljati na vrh prelaza in številu ograj, ki so varovale kolesarje v zadnjih kilometrih dirke. Etapo smo spremljali kilometer pred ciljem in bili obkroženi z »Pamelo Anderson«, Super Froomom in številnimi drugimi navijači, ki so popestrili čas do prihoda kolesarjev. Ponovila se je zgodba z darilci sponzorjev in sledil je prihod kolesarjev.
 

Zmago je osvojil Francoz Warren Barguil, z navdušenjem pa smo ob belgijskih »navijačicah« pozdravili in spodbujali vse od prvega do zadnjega.
 

Po naknadnem ogledu prispevka slovenske televizije smo se našli tudi v delu, kjer smo bili označeni kot »podivjani navijači.« Če pa povemo po resnici, kolesarji niso bili ogroženi, mi pa smo doživeli nepozabno avanturo, ki ji je sledil še bolj avanturističen spust s prelaza. Nepregledna množica kolesarjev in pešcev se je valila s prizorišča, pri čemer je bil sestop prava umetnost.
 

Fotogalerija 18. etape

Fotogalerija 17. etape

Preberite tudi:

Popoln dan – bili smo priča Rogličevi zgodovinski zmagi v Serre-Chevalierju

Gladiatorske igre 20. in 21. stoletja, Le Tour de France

Vir/avtor: