Ko stari jazbec spregovori: Zdravstvo mora biti solidarno

Pravnik Jaka Bizjak (v basni) o 33. členu novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki naj bi omogočil povračilo stroškov zdravljenja po poškodbah ob "prostočasnih aktivnostih s povečanim tveganjem".

Pred tedni smo že pisali, na kako šibkih nogah je 33. člen predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Če ne drugega, naj bi se ta člen naslanjal na drug zakon, ki pa ureja nekaj čisto drugega - komercialno ponudbo prostočasnih aktivnosti.

Naposled so se ta teden (ko je spodnja basen že nastala) še na skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije opredelili, da bi ta člen črtali. Več v novici na n1info.si

Tokrat na to temo objavljamo še kolumno, v resnici basen gostujočega avtorja, pravnika Jaka Bizjaka. Jaka ima bogate izkušnje na področju socialnega varstva in zdravstva, je tudi gorski kolesar. Ni pa gorskokolesarski vodnik, tisto je drugi Jaka Bizjak :)

Basen o medvedu, gamsu in pravični dolini

V Sloveniji se občasno pojavi ideja, da je zdravstveni sistem na robu zloma zaradi športnih poškodb in nepremišljenih planincev – pogosto iz tujine, predvsem iz vzhodnoevropskih držav. Takšne trditve praviloma niso podkrepljene s konkretnimi podatki o obsegu teh tveganj, niti z jasno definicijo, katere dejavnosti naj bi bile “sporne”.

Letos so se podobna razmišljanja znova pojavila. Ob prebiranju 33. člena predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju sem opazil več kršitev temeljnih načel pravne države, kot jih določa 3. člen Ustave Republike Slovenije. Člen je nejasen, sklicuje se na zakon, ki ureja povsem drugo področje in ki sploh še ni bil sprejet, hkrati pa bodo seznam tveganih dejavnosti prepuščen sklepu neke komisije.

Ob tem sem se spomnil, ta isti člen določa, da je Slovenija poleg pravne tudi socialna država. To ni le črka na papirju – to je temelj, na katerem stoji naš sistem. Predlagani člen pa je v neposrednem nasprotju z idejo socialne države in solidarnosti, ki je temeljni kamen tega. To bom ponazoril z naslednjo basnijo.

V zeleni dolini ...

Nekoč davno, v zeleni dolini pod Triglavom, je živela pisana druščina živali. Imeli so svoj gozdni svet, kjer so skupaj sprejemali pravila skupnega življenja. V dolini so verjeli v solidarnost – živali so si medsebojno pomagale. Če je lisica zbolela, so volkovi prinesli zelišča; če se je srna spotaknila, so ji ježi zašili rano. Nihče ni ostal sam – tudi če je storil neumnost.

Med vsemi živalmi je bil najbolj znan medved Brundo – prijazen, a strašno len. Namesto dolgih sprehodov je ležal v senci in jedel borovničeve pite, ki mu jih je pekla babica medvedka.

Nasprotje Brunda je bil gams Skokec – pogumen, aktiven in malce objesten. Skakal je po stenah in s slapov v jezero, čeprav ga je sova Modrijanka večkrat opozorila na nevarnost. Nekega dne se mu je spodrsnilo in si je zlomil nogo.

Ko so ga prinesli v gozdno ambulanto, ga je lisjak zdravnik vprašal: "Kdo bo plačal zdravljenje? Saj si vedel, da je nevarno!"

Zeleno doline je zajelo razburjenje, zato je modra sova sklicala svet, ki bo odločil ali naj živali, ki zavestno tvegajo svoje zdravje v prostočasnih aktivnostih, same nosijo stroške zdravljenja?

Dvignil se je nemir. Zajec je rekel, da noče plačevati za norosti drugih. Sraka je vpila, da bo zdaj vsak letal s padalom z vrha smreke. A potem se je oglasil stari jazbec, ki je dolgo molčal: "Kaj pa Brundo, naš medved? Leta ni mignil, jedel je mastno hrano in imel visok holesterol. Pa smo mu vsi pomagali, ko je zbolel. Zakaj bi bilo drugače pri Skokcu? Je res bolj kriv kot tisti, ki se ni gibal? Saj smo pomagali tudi lisici Rdečki, ki je zbolela zaradi slabih genov."

Živali so utihnile. Spomnile so se, da so si nekoč obljubile biti skupnost, ki skrbi za vse – ne le za pridne in previdne, ampak tudi za tiste, ki včasih tvegajo ali zgrešijo.

In tako so sprejele modro odločitev:

Vsak član skupnosti ima pravico do pomoči – ne glede na to, ali je v težave zašel zaradi skoka s pečine, lenobnega posedanja na kavču ali pa slabih genov. V pravični in solidarni skupnosti ne puščamo nikogar zadaj – ne tistih, ki tvegajo zaradi užitka, ne tistih, ki tvegajo zaradi brezbrižnosti.

Takšne zakonodajne ideje vidim kot nevarne. Zato bom za konec parafraziral znano misel Martina Niemöllerja:

Najprej so prišli po adrenalinske športnike – pa sem molčal, ker nisem bil med njimi.
Potem so prišli po kadilce – pa sem bil tiho, ker nisem kadil.
Kasneje so šli nad debele – pa nisem rekel nič, ker sem bil suh.
In ko so prišli po mene – ker sem imel gensko tveganje za raka –
ni bilo nikogar več, ki bi se postavil zame.

Predlog 33. člena na prvi pogled morda deluje celo razumno – a odpira vrata zdravstvenemu sistemu, ki ne bo temeljil na solidarnosti, temveč na izključevanju: zaradi življenjskih odločitev, naključij ali dednih predispozicij.

Zato upam, da bo prevladala modrost starega jazbeca – in da mi ne bo treba zapisati še drugih pomislekov, ki jih imam ob tem predlogu.

Naslovna fotografija AD (Vancouver North Shore, končno uspel nekam vtaknit to fotko ...)

Preberi še

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju o “prostočasnih aktivnostih s povečanim tveganjem”

https://www.mtb.si/novice/zakon-o-zdravstvenem-varstvu/

Objava Ko stari jazbec spregovori: Zdravstvo mora biti solidarno se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 30.05.2025

Vir/avtor: www.mtb.si